Ko se zima končuje, se razveselimo prav vsakega cvetka in trobentice kljub njeni skromnosti gotovo ne spregledamo. Prisrčen kupček sicer bledo rumenih cvetov, ki pa nas vendar spominja na sonce, je dobrodošel okras tako na vrtu kot v drobni vazi. V zahodni Evropi so že v 16. stoletju poznali rumene in bele trobentice z vrstnatimi (polnimi) cvetovi! Sredi 17. stoletja so v Parizu gojili rožnate in rdeče cvetoče trobentice, ki pa so dejansko podvrsta iz Grčije in Kavkaza.

Ko se zima končuje in se približuje pomlad, se razveselimo prav vsakega cvetka in trobentice kljub njeni skromnosti gotovo ne spregledamo.

Sloviti švedski naravoslovec Carl Linne je rod ustrezno krstil z imenom Primula, kar izvira iz latinskega izraza »primus« (prvi) in nakazuje, da je večina jegličev, kot jih slovensko imenujemo, med prvimi spomladanskimi cvetovi.

Del rodu jegličev so tudi avriklji, ki jih najdemo v evropskih Alpah in so bili nekoč posebna strast angleških gojiteljev. Do 17. stoletja so množico sort gojili po vrtovih, ker pa v Angliji prst ni apnenčasta in jih je bilo težko gojiti, so se avriklji preselili v cvetlične lončke. Gojitelji so se že takrat postavljali z dvobarvnimi cvetovi, progastimi ali obrobljenimi z rumenim, belim in celo zelenim robom.

Ker avriklji izvirajo iz gorskega sveta, so najprimernejši za skalnjake. V naših Alpah uspeva avrikelj ali lepi jeglič (P. auricula), ki najpogosteje raste na apnenčastih tleh, v višinah med 500 in 3000 metrov. V suhih pečinah izstopajo njegovi mesnati listi z otrdelim robom in rumeni cvetovi v kobulih. Rod jegličev je pri nas zastopan z desetimi vrstami, med katerimi priporočamo za gojenje na vrtu visoki jeglič (P. elatior) in pomladanski jeglič ali šmigovec (P. veris). Šmigovec ima vitka stebla, s katerih visijo šopki cevastih cvetov svetlo rumene barve, ki tičijo v ohlapnih zelenih čašnih lističih. Cveti marca ali aprila in je nezahteven glede vlažnosti prsti. Višja stebla razvije visoki jeglič, pri katerem pa cvetovi vrh stebla štrlijo pokonci. Šmigovci, visoki jegliči in trobentice se bodo lepo znašli kjerkoli na vrtu. Senčnost ali osončenost rastišča jim bomo določili glede na to, kje rastejo v naravi.

Večina izmed več kot skupno 500 vrst jegličev raste v himalajskih območjih. Med njimi so vrtnarji zaradi lepih cvetov izbrali tiste, ki so najprimernejši okras vrtov. Že marca ali najpozneje aprila zacveti obloglavi jeglič (P. denticulata), ki se lepo razrašča v senčnem kotu vrta. Na močnih steblih razvije glavice, ki spominjajo na bobnarske paličice, z zgoščenimi socvetji rumenookih cvetov vijoličaste, rožnate, sivkine ali bele barve.

Velika skupina azijskih jegličev so t. i. etažni jegliči. Japonski jeglič (P. japonica) raste ob gorskih otokih in rekah japonskih otokov, največkrat v senci listopadnih dreves. Iz močne rozete nazobčanih bledo zelenih listov spomladi poženejo do 45 cm visoka stebla, na katerih se nizajo vretenca s cvetovi, ki se razcvetajo iz središča in radovedno ozirajo okrog. Največkrat so temno rdeči, niso pa redke različice v beli, rožnati in rjavordeči barvi. Na naših vrtovih se vede kot dvoletnica, saj se rad seje po ugodnih kotičkih vrta. Zato moramo biti spomladi previdni, da ne izpulimo drobnih sejancev, misleč, da so plevel.

Med etažne jegliče uvrščamo tudi P. pulverulenta. Ima značilno karminasto obarvane cvetove, nanizane v vretencih na visokem, belem, kot z moko posutem steblu. Ta »prašni« jeglič izvira iz kitajske pokrajine Sečuan, kjer raste ob gorskih potokih in barjih.

Več o sortah, gojenju in razmnoževanju jegličev preberite na strani www.rozeinvrt.si.