Še nedolgo tega je bil sestavni del vsakega slovenskega vrta, v mestu ali na deželi, sadovnjak, tudi če je obsegal samo nekaj dreves. Skoraj nemogoče si je bilo zamisliti, da človek na svojem koščku zemlje ne bi, poleg nepogrešljive zelenjave, pridelal še nekaj sadja za zimo in jagodičja za sprotno rabo.

Na majhnem okrasnem vrtu lahko okrasno drevo zamenjamo s sadnim. Spomladi bo lepo cvetelo, jeseni pa bomo veselo obirali njegove plodove.

Kako pomembna je bila nekoč kultura gojenja sadnega drevja, se še vedno kaže v značilni krajinski podobi slovenskega podeželja, z zaselki kmečkih hiš, ki jih obdajajo sadovnjaki jablan in visokodebelnih hrušk, mogočni orehi, češnje, pa brajda za vinsko trto, na Primorskem tudi breskve, mandljevci in fige. Skrbno gojen sadovnjak je bil vedno znak, da ima hiša dobrega in umnega gospodarja.  

Vse manjše posesti okrog stanovanjskih hiš in številne nove potrebe, ki jih prinaša sedanji način življenja, so tradicionalno rabo vrtnega zemljišča popolnoma spremenile. Potreba po samooskrbi je skoraj zamrla, saj nas sadjarska industrija vse leto enakomerno zalaga s svežim domačim ali tujim sadjem. Na prav majhnih vrtovih sadovnjaka sploh ne moremo imeti. Lahko pa se odločimo, da bomo namesto kakšnega tujerodnega okrasnega drevesa zasadili sadno drevo, ki nas bo trdno povezalo z ritmom letnih časov in naravo nasploh. Lahko ga posadimo zaradi otrok, ki bodo z veseljem spremljali, kako rastejo jabolka ali hruške, in jih jeseni tudi pojedli, še raje pa zobali jagodičje. V nekoliko bolj poduhovljenih zasnovah ga lahko uporabimo kot simbol rajskega vrta, kot zapik, v katerem bomo vedno našli svoje zadovoljstvo in mir.

Domači sadovnjak

Kadar imamo za sadovnjak dovolj prostora, ustrezno sončno lego in bi ga zares želeli imeti, se moramo temeljito podučiti, kaj vse je z vzgojo sadnega drevja povezano.

Za večji sadovnjak je najbolje, da nam agronom - sadjar izdela zasaditveni načrt, v katerem nas bo opozoril na vsa predhodna zemeljska dela (priprava tal in začetno gnojenje), nam svetoval glede izbora najustreznejših sort in rednega vzdrževanja. Za vsakoletni, obilni pridelek se bomo morali naučiti drevje pravilno obrezovati, opazovati razvoj brstov, cvetov in plodov, da bi odkrili morebitne škodljivce in bolezni, ter ga tudi redno škropiti. Če se nam vse to zdi odveč in nimamo časa, je bolje, da zasadimo manj zahtevno drevnino. Zanemarjen sadovnjak z bolnim drevjem je namreč zelo žalosten na pogled.

Posamezno sadno drevo

Sadne drevesne vrste imajo tudi okrasno vrednost, zato jih na manjših vrtovih lahko sadimo namesto običajne drevnine. Posebno zanimiva so drevesa, gojena na šibkih podlagah, ki se ne razrastejo več kot 3 metre visoko in jih lahko gojimo tudi v loncih na terasah. Poleg klasične oblike rasti jim krošnje lahko obrezujemo v različne oblike, od poudarjene piramide do ploščatega špalirja ali kordona. Za nekatere vzgojne oblike bomo potrebovali oporo iz žice ali pa bomo z njimi prekrili steno zidu. Najbolj običajno tako gojimo jablane, hruške in marelice. Z nizkim, vodoravnim kordonom iz jablane lahko celo obrobimo grede zelenjavnega vrta. V vsakem primeru pa bomo morali tehniko obrezovanja dobro osvojiti, da bomo hkrati obdržali tudi rodnost rastline. Zelo pomembna je lega, za sadno drevje vedno izbiramo samo sončna in zaščitena rastišča.

                   
Med večjimi drevesnimi vrstami je na prvem mestu češnja, ki je od pomladi do jeseni zelo dekorativno drevo. Je dokaj hitre rasti, v višino zraste tudi do 20 metrov, doživi častitljivo starost 80 let in na vrtu zelo hitro ustvari prijetno klimo. Pomembno je le, da ji zagotovimo dovolj prostora, saj z obrezovanjem ne bomo mogli povsem krotiti njene bujnosti. Lahko pa se odločimo za srednje bujno drevo, cepljeno na šibko podlago, ki ne zraste več kot 3 metre v višino.

S primorske strani prihajata figovec in kaki. Prvi se razraste v zelo lepo, nizko rastoče drevo. V celinskem delu Slovenije ga lahko gojimo tudi v loncih ali ob zavetnih stenah, vendar ne pričakujmo plodov. Kaki pa je značilno obhišno drevo Primorske in Krasa, ki ga spoznamo šele jeseni, ko se upogiba pod težo oranžno rdečih plodov.

Poleg sadnega drevja lahko na majhnem vrtu posadimo tudi številne vrste jagodičja. Črni, še bolj pa rdeči ribez sta ob zorenju plodov zelo dekorativna. Uporabimo ju za zaključek ali obrobo zelenjavnega vrta, za zakrivanje kompostnega kupa ali pa v mešanem nasadu grmovnic in trajnic. Za vsakoletno rodnost ju bomo morali po obiranju plodov redno obrezovati. Na kislem rastišču lahko med rododendrone in azaleje vključimo tudi grmičke ameriških borovnic ali pa jih gojimo samostojno.

Sadna drevesa in jagodičje si vsekakor zaslužijo, da jih vključimo tudi na majhne vrtove. Z malce domišljije jih lahko uporabimo na zelo domiselne načine. Bolj kot pri okrasni drevnini pa se bomo morali naučiti opazovati njihovo rast in jih pravilno obrezovati, da bomo na koncu nagrajeni z njihovimi plodovi.

Zelo zanimivo, dekorativno in nekoliko manj pogosto sadno drevo je kutina. Zraste v nizko drevo ali večji grm, njeni dišeči rumeni plodovi pa so odlični za pripravo kompotov in želejev ali pa samo za odišavljanje kuhinjskih polic. Kutina (Cydonia oblonga) sodi med pečkarje in izvira z območja Kavkaza, Male Azije in Turkistana. Rodovno ime Cydonia je dobila po grškem mestu Cydonius, ki leži na otoku Kreta. To nakazuje na gojenje kutine že v antičnih časih.

Drevo kutine je nekoliko grčave rasti. Vzgajamo jo lahko kot hruško in pri tem drevo oblikujemo v palmetno vzgojno obliko ali pa kot jablano v obliki vitkega vretena. Plodovi kutine so običajno precej veliki (250-750 g), dlakavi in aromatični. Glede na obliko plodov razdelimo kutine v dve osnovni skupini. Prva skupina kutin ima plodove jabolčne, torej bolj okrogle oblike, plodovi druge skupine kutin pa so hruškaste oblike. Pri nas sta se v bližnji preteklosti sadili predvsem dve sorti kutin, sorta leskovačka z okroglo obliko plodov in sorta vranjska iz skupine hruškastih kutin.

Plodov kutine ne moremo uživati svežih, saj so precej trdi in trpki. Treba jih je skuhati ali kako drugače toplotno obdelati. Skoraj nobena druga sadna vrsta ne vsebuje toliko pektina kot kutina. Prav zaradi njega kutina zlahka želira, zato lahko preprosto pripravimo želeje, džeme in marmelade. Kot zanimivost omenimo, da beseda marmelada izvira iz portugalske besede za kutino, to je marmalo. Dokaz več, da so kutine resnično primerne za predelavo.