Za mnoge ni slajšega sadeža, kot je doma pridelan zrel, sočen paradižnik. Žal v zadnjih letih skoraj ni bilo ljubiteljskega vrtnarja, ki bi se lahko pohvalil z obilico pridelka, saj je rastline napadla krompirjeva plesen. Kaj moramo torej storiti, da bodo v prihodnje sadike paradižnika ostale zdrave in se bomo lahko dodobra najedli njegovih slastnih plodov?

Kaj je treba storiti, da bomo imeli z vzgojo paradižnika manj težav in bo pridelek obilnejši?

Paradižnik, paprika in jajčevec so botanično uvrščeni v družino razhudnikovk, kamor od poznanih rastlin sodi tudi krompir. Ta podatek ni pomemben samo za poznavalce in strokovnjake, temveč je takrat, ko razmišljamo o vrstenju vrtin na gredicah domačega vrta, pomemben tudi za nas, ljubiteljske vrtnarje. Ker smo letos rastline že posadili, si velja to zapomniti za naslednje leto. Zaradi slastnih plodov, ki jih imajo omenjene rastline, jih imenujemo tudi plodovke. V to skupino (plodovk) so uvrščene tudi nekatere vrtnine iz drugih botaničnih družin, predvsem iz družine bučnic (buče, melone, dinje).

Plodovke potrebujejo sonce in zrak

Paradižnik v zadnjih letih pogosto napade bolezen, imenovana krompirjeva plesen. Ta bolezen za razvoj potrebuje na območju listov temperature nad 20 stopinj Celzija (do 25 stopinj) in vsaj 6 ur na dan mokre liste, za kar je dovolj že kapljica rose. Da bi se izognili napadu bolezni, moramo že ob sajenju med posameznimi rastlinami zagotoviti dovolj prostora, tako bomo namreč omogočili, da se bodo jutranja rosa ali dežne kapljice posušile veliko hitreje in bo možnosti za hiter razvoj bolezni manj. Razdalja med sadikami paradižnika naj bo vsaj 70 cm. Povsem sorodna bolezen napada tudi papriko, redkeje pa se loti jajčevcev. Sadike paprike med vrstami in v vrsti zato sadimo vsaj 50 cm narazen. Pri jajčevcih je dovolj velika razdalja pomembna zato, da dobijo vsi cvetovi in plodovi dovolj sončnih žarkov ter rastline dovolj hrane. Sadimo jih vsaj 60 cm narazen.

Ker se spomladi, ko so sadike še majhne, zdijo marsikomu takšne razdalje na gredah izguba prostora, sadi rastline bolj na gosto, v vlažnem poletju pa se nato začnejo težave. Prav tako je že spomladi treba misliti tudi na jesen, kajti če je poletje vroče in suho, nas lahko že v drugi polovici avgusta presenetijo jutranje megle in močna rosa, zaradi česar paradižnik hitro propade, paprika pa postane pikasta in izgubi listje.

Zato pozor! Če ste sadili pregosto, je še čas, da popravite napake in rastline na gredah razredčite. 

Vsi, ki ste v zadnjih letih nad gredico s paradižnikom postavili zasilno streho, ste bili lani razočarani, ker ta ni zadoščala in je paradižnik vseeno obolel. Takšna streha, ki varuje rastline pred dežjem, je v običajnem, vročem poletju zelo koristna, lani pa je bilo v zraku preveč vlage in se zato ni obnesla. Na gredi pod takšno streho rastline ne smejo biti pregosto posajene. Medvrstna razdalja mora ostati takšna, kot je priporočljivo.

Stalna skrb za rastline poleti

Medvrstna razdalja je prvi pogoj, da se bolezen ne more hitro širiti, vendar samo to ni dovolj. Ker morajo tla okoli rastlin ostati ves čas zračna in rahla, jih redno okopavamo. Lahko jih pokrijemo z zastirko iz različnih rastlinskih delov: slama spomladi poskrbi za toplejša tla, poleti pa lahko uporabimo delno posušeno pokošeno travo. Če imamo čas za sprehode v naravo, bo za vse plodovke zelo dobrodošla zastirka iz gabeza, ki jo lahko pomešamo s koprivami. Takšna zastirka vzdržuje rahla in bolj vlažna tla, poskrbi, da ni težav s pleveli, in ob svojem naravnem razkroju plodovke oskrbuje s kalijem ter dušikom.

Glavno opravilo na gredah s paradižnikom je, da vzdržujemo zračnost med rastlinami, zato visokim sortam redno odstranjujemo zalistnike, ki črpajo hrano in rastline dodatno senčijo. Ob odstranjevanju zalistnikov lahko odstranimo tudi 4 ali 5 listov na teden. Začnemo, ko prvi plodovi dosežejo velikost velikega oreha. Takrat lahko odstranimo vse liste do prvih plodov in tudi kakšen list na rastlini. Tako zalistnike kakor liste je bolje odstraniti s škarjicami, posebej v vročini, drugače se radi zatrgajo in povzročijo rane, ki so vstopno mesto za glivice.

Ker na mnogih vrtovih gojimo vsaj nekaj rastlin krompirja, ki je vir okužb s krompirjevo plesnijo, načrtujmo zasaditev tako, da je gredica s krompirjem kar najdalje stran od razhudnikovk. Predvsem pa pazimo, da nikoli ne pričnemo delati (okopavanje, izkopavanje, pobiranje hroščev …) najprej pri krompirju. Najbolje bi bilo, da se krompirja tisti dan, ko odstranjujemo zalistnike in liste na paradižniku, sploh ne dotaknemo.

Plodovke so tudi žejne

Plodovke so najsrečnejše, če jim je v glavo vroče, noge pa imajo na mokrem, kar pomeni, da imajo rade veliko sonca in da jih moramo redno zalivati. Vedno jih zalivamo pri tleh in tako, da jim ne zmočimo listov. Na grede lahko namestimo posebne cevi z luknjicami, lahko pa si naredimo zelo preprosto domačo samodejno namakalno napravo. Uporabimo 1,5-litrsko plastenko, ki ji odstranimo zamašek in odrežemo dno. K vsaki rastlini zakopljemo v tla eno tako plastenko z ožjim delom navzdol. Vanjo nalijemo vodo in rastlina si nato sama vzame potrebno vodo.

Poskrbimo, da rastlinam ne zmanjka kalcija, kadar ga najbolj potrebujejo. Enkrat ali dvakrat mesečno jih zato dognojimo z listnimi gnojili (foliati), ki vsebujejo veliko kalcija. Takšno gnojenje bo utrdilo rastline in težav z boleznimi ter škodljivci bo manj. V boju z naštetimi težavami so nam lahko v veliko pomoč tudi pripravki na osnovi alg in aminokislin.

Več na www.rozeinvrt.si.