Da bo spal vso noč |  |
Spanec je pri vsakem otroku tako različen, kot so različni otroški temperamenti. Veliko je mamic, ki se zjutraj zbujajo utrujene, saj jih njihov nadebudnež, naj bo dojenček ali malček, nenehno potrebuje, nekaj pa je tudi mamic, ki se vse od otrokovega rojstva hvalijo, da se njihov otroček prvič zbudi šele ob petih, šestih zjutraj. Zanimivo je spoznanje otroških psihologov, da so spalne navade otrok zelo odvisne od tega, kako sposobni so speljati proces ločitve od staršev, in da s pravim pristopom njim in sebi lahko podaljšamo spanec. Dojenčka je treba uspavati Nad otročkom, ki ima kratke intervale spanja, starši velikokrat negodujejo, žal pa otrok to zazna in razvije mehanizme, zaradi katerih še teže zaspi in je njegovo spanje še krajše. Psihologi pojavu pravijo separacijska bojazen oziroma tesnoba pred prekinitvijo odnosa z materjo. Otrok čuti, da ga mati nekako 'odklanja', on pa se je še bolj oklene. Zato je prav (čeprav v obdobjih utrujenosti matere tudi zelo težko), da k dojenčku in tudi mlajšemu malčku tudi sredi noči pristopamo dobrohotno. Če je za mamico to bolj praktično, naj dojenčka ponoči vzame k sebi. S tem ga ne bo razvadila! Zna se ji kvečjemu obrestovati s trdnejšim spancem dojenčka. Dojenčka je zvečer treba pomiriti, da lahko zaspi, in prav je, da je ob njem mati. Žal dojenčki, ki jih starši že zelo zgodaj želijo privaditi na to, da zaspijo popolnoma sami, večinoma zaspijo v joku, ki je odraz njihove hude stiske. Malčku se lahko že kaj dopove Že dveleten otrok pa si lahko tudi sam pomaga, da zaspi. V tem obdobju postane nepogrešljiv medvedek ali odeja 'nanica'. Priljubljeno igračko otrok doživlja kot vez z materjo. Psihologi pravijo, da se otrok v drugem letu v glavnem loči od matere. V tretjem letu lahko prične trmoglaviti in spet protestira, če mora zaspati sam. Staršem postane na lepem čudno, da se je že lepo uspaval sam, potem pa ponovno zahteva mamico. Otroku se približajte mirno in ne jemljite vsega skupaj kot otrokov problem, temveč kot razvojno obdobje, ko želi enkrat dokazati, kako samostojen je že, drugič pa se oklepa materinega krila. Ne izvzemite niti tega, da se otroci med seboj razlikujejo po spalnih navadah, tako kot se razlikujejo po temperamentu. Nekateri smo bolj nočne ptice, drugi se zbujamo zelo zgodaj, tretji bolj slabo spimo in potrebujemo dremež čez dan. Ne bodite 'nasilni' in le počasi in kolikor je mogoče privajajte otroka na globok spanec. Veselite se otrokovega tretjega leta, saj se zdaj lahko z njim tudi verbalno že dobro sporazumevate. Pomembno je, da ga ne puščate jokati, nekateri psihologi celo pravijo, da je bolje, če malčka enkrat po riti, kot če se ne odzivamo na njegov jok. Kako ga uspavamo? Dojenčki in malčki želijo zvečer ob sebi osebo, ki jih neguje, običajno je to mati. Pomirja jih njen glasi, zato se izogibajte temu, da bi mu zavrteli kasetefon. Razen ko ste utrujeni. Otroci imajo zelo radi tudi uspavanke, zato kaj zapojte, tudi če menite, da nimate velikega posluha, saj otroke le-ta niti malo ne zanima. Če želi pritajeno svetlobo, mu jo omogočite, nič hudega ni, če lučka brni vso noč. Poskrbite, da bo spal v mirnem okolju, utišajte televizor v dnevni sobi in zaprite okno, če je na dvorišču bučno. Malček potrebuje svoj spalni kotiček, v katerem se udomači in laže zaspi ob svojih igračkah. Če nima svoje sobice, naj bo to ločena postelja ob zakonski postelji s kakšnim zanimivim otroškim motivom, ločeno zaveso ipd. Nespečnost kot motnja O otroški nespečnosti kot motnji govorimo, če je otrok sicer prerasel določena obdobja razvoja, ko je še zelo povezan z mamo, pa se ponoči še vedno prebuja, strah ga je samote ipd. Običajno se ti otroci začnejo razlikovati od drugih okoli četrtega ali petega leta. Poleg tega otroci v predšolskem obdobju že začnejo premlevati nekatere težave, nič drugače kot to ponoči večkrat počnemo odrasli. Nikar ne podcenjujte tega in se o otrokovih težavah s spanjem posvetujte s strokovnjakom, otroškim psihologom. Prej ko mu bo nekdo pomagal, prej bo otrok sproščen in bo spočita vsa družina.     | ||
Komentarji (4)