Nekateri ljudje čutijo prisilno potrebo po redu in zmede nikakor ne morejo prenesti, drugim pa se zdi, da je nepospravljena soba zelo osvobajajoča. Med otroci le majhen delež čuti potrebo po pospravljanju - večina jih namreč pojmuje tla v svoji sobi kot odlagališče za svojo lastnino. 

Nekateri starši so zaradi razmetane otroške sobe obupani. Bojijo se, da bo otrok zrasel v malomarnega odraslega, ki ne bo našel niti svojih nogavic niti delovnega mesta. Spet drugim se zdi nered dokaz za pomanjkanje samospoštovanja. Pri tistih starših, ki kaosa v sobi ne prenašajo, se lahko vname prepir, ki je hujši kot nered sam po sebi. 

Strokovnjaki priporočajo strategijo, ki naj bi omilila težave. Dejstvo je, da soba pripada otroku – če ne morete prenesti nereda, le zaprite vrata. Seveda pa ni tako preprosto. Povejte otroku, da je soba preveč razmetana in da niti pomisliti nočete, da bi vstopili vanjo. Otrok ve, kaj to pomeni – da ne bo pravljice in poljubčka za lahko noč. Pomagajte otroku, da bo organiziran. Če je nered prehud, vprašajte otroka, ali potrebuje pomoč pri pospravljanju – vendar se ob tem zadržujte komentarjev, s katerimi le še spodbujate prepir. 

Koristno je, da je v sobi dovolj škatel različnih velikosti oziroma omar in polic za otrokove stvari, da se počasi vzpostavi nek sistem reda. Pomembno je, da otrok sodeluje pri iskanju rešitve, in ne da mu rešitev prinesete na pladnju. Poleg tega naj pospravljanje postane del otrokovega reda, da stvari ne bodo prehitro ušle z vajeti.

Če je otrok že večji, se o tem pogovorite na družinskem sestanku, kjer določite pravila. Vendar začnite z malim, saj se bo tako otrok lažje navadil in ne bo dobil odpora do pospravljanja. Če otrok pravila prekrši, naj sledijo logične posledice – ne sme pa biti to kazen, saj tako ne bo nobenega napredka.  Pozorni bodite tudi na pretirano opozarjanje o pospravljanju, saj s tem otroku odvzamete odgovornost. Bodite dober zgled – če boste nadzirali nered v otroški sobi, pazite, da je ob tem vaša popredalčkana.