Ne pravimo zaman, da je vzgoja umetnost, kajti težko je poiskati srednjo pot med preveč permisivno in avtoritativno vzgojo. Moramo pa jo najti - in ta pot je nekoliko drugačna za vsakega otroka posebej. Raziskave kažejo, da je modro že v najranejših mesecih, ko dojenčka tako rekoč zgolj negujemo, poiskati srednjo pot med ljubkovanjem, usmerjanjem in prilagajanjem.

Dobro je že v zgodnjih mesecih, ko dojenčka tako rekoč zgolj negujemo, poiskati srednjo pot med ljubkovanjem, usmerjanjem in prilagajanjem.

Dojenček potrebuje veliko čustvene topline, varnosti, če hočete tudi razvajanja. Pa vendar je prav, da starši že takoj, torej že dojenčku, postavljajo določene meje in se ne odzovejo prav na vsak otrokov jok oziroma nezadovoljstvo, zlasti če so prepričani, da otrok ni lačen, mu je toplo, je suh in zdrav. Tako bodo otroku pomagali oblikovati ustrezen bioritem in mu olajšali poznejše prilagajanje različnosti okolja. Naj pa svojega dojenčka veliko božajo, ljubkujejo, se z njim pogovarjajo - če bodo otroka varno navezali nase, bo malčkov vstop v širši socialni prostor lažji.

Če so starši vrsto let velikokrat ali celo vselej popustili otroku in dopuščali, da je - morda zato, ker je še majhen in ker ne razume - uveljavil svoje, bo potrebno kar nekaj napora, časa in predvsem doslednosti, da bodo olajšali življenje otroku in sebi. Paziti bi morali predvsem, da otroku jasno razložijo, zakaj določenih stvari ne more doseči, zakaj ne more biti vselej po njegovi volji in hkrati otroka ne žalijo ali čez noč zahtevajo drugačno vedenje. Starši in otroci morajo preseči prepričanje, da so oni glavni, in se učiti in naučiti spoštovati drug drugega.