Največ, kar posedujemo in lahko damo svojim otrokom, je ljubezen. Ker nam gre RAD TE IMAM z jezika teže, najraje pokažemo ljubezen z objemom, poljubom …Celo z darili lahko pokažemo naklonjenost, če jih podarjamo, ker tako želimo.

Največ, kar posedujemo in lahko damo svojim otrokom, je ljubezen. Ker nam gre RAD TE IMAM z jezika teže, najraje pokažemo ljubezen z objemom.

Včasih je veljalo prepričanje, da bo otrok postal razvajen, če mu bomo naklonili preveč pozornosti, če ga bomo ljubkovali, mu pokazali ljubezen, mu dajali svojo pozornost pri uspehih ali neuspehih. Spomnim se svojih starih staršev, ki so tako menili.
Vsaka nova vloga, nova služba se začne z negotovostjo, ker ne vemo, kaj nas čaka. Ko spoznamo, da stvari obvladamo, jih opravljamo z večjo samozavestjo. Takrat začnemo uživati in nam postane lepo. Uživamo v otrokovih prvih korakih, prvih besedah, prvih pesmicah, skupaj z njim uživamo ob njegovi najljubših stvareh. Ravno tako smo z njim žalostni ob padcih, neuspehih, smo z njim jezni, ker mu nekatere stvari ne uspejo. Vse to je prav in naravno. In kar je prav in naravno, ne more škodovati – s tem otroka nikakor ne bomo razvadili. Tudi kadar se bomo z njim veliko pogovarjali, ga poslušali, se igrali, zabavali, se smejali in celo objemali in ljubkovali, ga ne bomo razvadili. S takim vedenjem se bomo otroku le približali, mu vzbudili zaupanje – tako bo bolj pripravljen stopal na svojo pot rasti.

Se pa velikokrat zgodi, da začnejo starši pod vplivom okolice ali bližnjih sorodnikov dvomiti o svojem ravnanju. Če nekaj poslušamo dovolj dolgo, lahko začnemo resno dvomiti o svojem načine vzgoje. Mogoče nas k drugačnemu načinu ravnanja pripeljejo stereotipi, kot ta, da fantje ne jočejo, dekleta se ne pretepajo ... Najbolj nevarno je, da začnejo starši ravnati drugače in zanemarijo svoje občutke. Mogoče se odločijo postati bolj strogi, bolj dosledni v določenih stvareh, prehitevajo razvoj otroka (ker bi pri teh letih otrok že moral obvladati to in to)! Otroci se razvijajo različno, kar je dobro za sosedovega otroka, ni nujno za našega. In ravno pri doslednosti se vse začne. Ko so starši dosledni zaradi zunanjih dejavnikov, ne zaradi otroka, bodo slej ko prej popustili otrokovem sitnarjenju, izsiljevanju, trmi … Otrok zelo zgodaj odkrije meje starševske popustljivosti – kako mu dovolj dolg jok podaljša gledanje televizije, igranje računalniških igric. Kako trmast izbruh v trgovini prinese čokolado, novo igračo (še posebej če starši podležejo očitajočim pogledom prisotnih). Pravzaprav se tu začne razvajenost. Ne gre za več pozornosti kot pri nerazvajenih otrocih, ne gre za več ukvarjanja z njimi, ne gre za več podarjenih stvari. Mogoče dobijo celo manj stvari kot otroci, ki niso razvajeni. Razlika je v tem, da jih razvajeni otroci dobijo na nepravi način: vse, kar si zaželijo, dobijo z izsiljevanjem. Starši takrat ne morejo biti dosledni. Krivi so lahko neurejeni partnerski odnosi, ko eden izmed partnerjev dovoli vedenje, ki ga drugi ne, stiska s časom, predolge službe. (današnji način življenja dejansko ni naklonjen družinam). Včasih želimo zaradi nestrpnosti narediti določene stvari namesto otroka, stvari, ki jih je nekoč že sam opravljal: oblačenje, obujanje; takrat pride do merjenja moči med starši in otroki in izbruhov neustavljive trme.

Tako vedenje staršev otroka zbega. Postanejo nemirni, negotovi, začnejo dvomiti vase in odrasle. Otrokom trenutna zmaga ne da tistega, kar najbolj potrebujejo: občutka, da jih imajo starši brezpogojno radi, da jim zaupajo, občutka varnosti in stabilnosti.
Zgodi se tudi, da starši pozabimo ločiti partnerski odnos od odnosa, ki naj bi ga imeli z otroki.
Kadar smo jezni na partnerja, za to niso krivi otroci, in ne prenašajmo nanje teh občutkov. Če si starši nismo edini o vzgoji otroka, je zelo primerno, da se o tem ne dajemo pred otrokom, ampak razčistimo, ko jih ni zraven.

Zato: zaupajmo si, pogovarjajmo se s partnerji o vzgoji, ki ji lahko sledimo v dobro otrok. Postavimo meje otroku, a le meje, ki jih zmoremo obvladovati. Pokažimo ljubezen, zaradi katere smo se odločili za otroke. Ni je knjige, ki bi pisala zlate resnice vzgoje, o svojem otroku jo lahko pišete le vi. Zapomnite si pa: za vsakega vašega otroka je drugačna knjiga – kot so si otroci med sabo različni, tako različne načine vzgoje potrebujejo. Vsi pa potrebujejo isto! BREZPOGOJNO LJUBEZEN! Kot je zapisal Buscaglia: Dom bi moral biti kraj, kjer si sprejet z brezpogojno ljubeznijo, ne glede na to, kaj si ali kaj si dosegel. Preprosto za to, ker si.