Vstop v vrtec in prvi šolski dan sta pomembni prelomnici v otrokovem življenju. Za uspešno prilagajanje vsaki od njiju pa otrok potrebuje določeno mero zrelosti. Družina in okolje, v katerem otrok živi, poleg drugih dejavnikov v precejšni meri vplivata na to, kako se bo otrok soočil z novimi in nenavadnimi situacijami.

Otroci se na različne načine spopadajo z vstopom v šolo in z novim načinom dela.

Prvi šolski dan je za starše zanimiv in hkrati tudi stresen dogodek. Velik del zaskrbljenosti po večini lahko pripišemo negotovosti, ki se jim poraja ob misli na to, kako se bo njihov otrok znašel v povsem novem in v primerjavi z vrtcem veliko bolj strogem okolju. Te skrbi so povsem odveč, saj strokovnjaki poudarjajo, da je šolski sistem do neke mere prilagojen različnim stopnjam razvoja otrok. Prav tako pa se učitelj v začetku otrokovega šolanja osredotoča predvsem na njegov lasten napredek, kar otroku omogoči lažji prehod iz vrtca v šolsko obdobje. Fleksibilen in z določenimi dejavniki pogojen (motivacija otrok, stopnja zbranosti, pripravljenost za sodelovanje, …) pa je tudi razpored učnih ur in njihovo trajanje.

Soočanje z novonastalo situacijo
Kljub vsemu pri soočanju otroka s šolo in šolskimi pravili veliko vlogo odigra njegov karakter in prilagodljivost. Posamezni otroci se zato na različne načine soočajo z novim, drugačnim načinom delovanja, ki od njih zahteva zbranost, poslušnost in dosledno upoštevanje pravil. Nekateri se vsako jutro v šolo odpravijo z nasmehom na obrazu in polni pričakovanj, spet druge pa muči tihost, zadržanost in morebiti celo odpor do šole. To je večinoma povsem običajna reakcija otroka na novonastalo situacijo, ki prej ali slej zbledi in utone v pozabo. 

V primeru, da se pouk bliža koncu, naš prvošolček pa se vsako jutro znova zvija od bolečin v trebuščku in moleduje, da ne more v šolo, pa se starši ne smejo sklicevati zgolj na tipično obdobje prilagajanja, ampak je potrebno vzrok za takšno vedenje poiskati drugje – neprijaznost učiteljice v šoli, prepiri s sošolci, »siljenje« otroka z njemu neljubo hrano, osamljenost, nenarejena domača naloga, strah pred učiteljico,… . V tem primeru problem lahko rešite z odkritim pogovorom in prijaznimi ter vzpodbudnimi besedami, ki bodo v otroku vzbudile željo po druženju s sošolci in prijatelji ter motivacijo in veselje do pouka. Neprijetno situacijo pa lahko reši tudi diplomatski pogovor z učiteljico.  

»Siva miška«
Drug problem s katerim se soočajo starši pa je tihost in zadržanost otroka. Le ta se včasih lahko tudi iz dneva v dan stopnjuje in je v veliki meri odvisna od otrokovega značaja in njegove samozavesti. Otrokove osebnosti, ki jo starši sooblikujejo in usmerjajo vse od njegovega rojstva naprej, se ne da spremeniti v parih dneh. Starši bodo zato za spremembo oziroma preoblikovanje otrokovega značaja potrebovali zadostno mero potrpežljivosti in volje. Pohvale staršev in njihovo iskreno izraženo navdušenje ob uspešno opravljenih nalogah, pri otroku vzbudijo samozavest in motivacijo za nadaljnje delo. Občasno nagrajevanje za pridno delo pa je tudi vse prej kot pa negativno. Pri tem morajo biti starši pozorni edino na to, da ne prestopijo tanke meje med nagrajevanjem in podkupovanjem otroka.
 
Vzrok za otrokovo odsotnost, nemotiviranost in nedejavnost pa lahko iščemo tudi v bolj fizičnih dejavnikih, na katere pa lahko starši vplivajo lažje in v večji meri.  Pomembno je, da naš nadobudni učenec v šolo ne prihaja utrujen in zaspan. Otroci za zbrano in hkrati aktivno delo v šoli v povprečju potrebujejo vsaj 10 ur spanja. Prav tako je pomembno, da pred začetkom pouka oz. odhodom v šolo ne izpustijo zajtrka, saj kruljenje v želodčku negativno vpliva na njihovo motiviranost za delo. 

Navdušenje ali otrokov odpor do celotnega šolskega sistema pa ni zgolj rezultat otrokovega značaja, vzgoje ali drugih fizičnih in psihičnih dejavnikov, ampak je odvisno tudi od učiteljice. Njen odnos do otrok in njen osebni stik z vsakim od njih je tisti, ki lahko v precejšnji meri olajša (ali oteži) otrokovo prilagajanje osnovni šoli, njenim pravilom in izobraževanju nasploh.