Otrokov izbruh jeze je lahko za starše hud stres. Kričeče vedenje le stežka ignoriramo, predvsem, če se nam to zgodi v javnosti. Do izbruhov jeze lahko pride že v prvem letu otrokovega življenja, glede na izkušnje pa izbruhi najvišjo točko dosežejo pri starosti približno treh let. To je »tipična starost« za izbruhe jeze, ker otrok začne preizkušati svoje moči. Uči se doseči to, kar si želi, in ugotovil je, da sta kričanje in togotnost učinkoviti sredstvi. Predvsem v javnosti, pred neznanimi ljudmi. 

Kaj ob otrokovih izbruhih občutimo? Nas je strah, občutimo nemoč? Pri izbruhih jeze gre predvsem za to, da otrok doseže, kar želi. Vendar ravno takrat ne smete dopustiti, da to dobi, ker bo le še slabše. Tudi če otroku rečete »mogoče« ali »bomo videli« je to isto, kakor če bi popustili. 

Če se to zgodi doma, ga preprosto ignorirajte. Odnesite ga v svojo sobo, ali pa vi pojdite drugam. Če se to zgodi v javnosti, ga primite in mirno odnesite ven, ga posadite v avto in pojdite domov. Namreč, brez občinstva razsajanje ne bo več imelo smisla, zato se bo otrok pomiril. Otrok se mora naučiti, da obstajajo meje tudi pri takšnem vedenju, vi pa mu dajte jasno vedeti, da tega ne odobravate in ne dovolite. 

Bodite pozorni na to, da če je otrok utrujen, ne pojdite z njim ven in od njega ne pričakujte preveč. Otroka tudi ne izpostavljajte preveč dražljajem naenkrat, saj se zelo hitro utrudijo, če je dogajanja preveč. Naučite otroka, kako naj se vede v javnosti. Vzpostavite pravila, npr. »nobenega tekanja, nobenega 'žicanja' za igrače«, in ga vprašajte, če bo to zmogel. Dober nasvet je, da preden greste po nakupih, skupaj z otroci sestavite seznam, kaj boste kupili. S tem se izognete nepredvidenim nakupom – tako vašim kot tudi otrokovim. 

Najboljši nasvet je, da v primeru izbruha jeze ostanete mirni. Če se razjezite tudi vi, bo vse samo še slabše. Ne storite ničesar, kar bo dalo otroku občutek, da je zmagal, da ima premoč nad vami. Vztrajajte pri svoji odločitvi, npr. če se odločite, da mu ne boste kupili določene igrače, pri tem tudi ostanite. Ne popustite samo zato, da bo otrok utihnil, saj s tem dolgoročno samo okrepite tovrstno vedenje. Otroci namreč opazijo, da se v družbi drugače vedete, in so dovolj bistri, da znajo to izkoristiti. Naučite otroka, da se težave rešijo z besedami in s skupnimi močmi, ne z jezo. Bodite mu zgled in mu pokažite, kako se to dela.