Kot večina staršev ste verjetno tudi vi prepričani, da je sreča vašega otroka nekaj, kar je samo po sebi razumljivo. A tako kot se sreča ne kaže vedno s širokim nasmehom, tudi nesreča ne nastopa zgolj v prizorih globoke žalosti. Otroci znajo nesrečo prikriti, zato morate svojega potomca zelo dobro poznati, da boste lahko pri njem prepoznali prefinjena znamenja žalosti.

Otroci znajo nesrečo prikriti, zato morate svojega otroka zelo dobro poznati, da boste lahko pri njem prepoznali prefinjena znamenja žalosti.

O tem, da sreča vašega otroka ni stvar naključja in zgolj spontanega spleta okoliščin ter da zagotovo ne bi smela biti nekaj, kar se vam zdi samo po sebi umevno, govori priročnik Kako imeti srečnega otroka, v katerem psiholog in avtor knjige dr. Richard C. Woolfson nakazuje, katere so tiste osnovne čustvene potrebe otroka, starega od 4 do 12 let, in kako je mogoče postaviti trdne temelje za srečno življenje naših malčkov. Starši igrajo ključno vlogo pri razumevanju in zadovoljevanju čustvenih ter družbenih potreb svojih otrok, zato sreče naših potomcev ne smemo prepustiti naključju.

Zakaj so nekateri otroci srečnejši od drugih? Zakaj celo otroci v krogu iste družine kažejo različne ravni sreče: en otrok vriska od veselja, drugi pa kaže otožen obraz. Na to vprašanje je težko odgovoriti s preprostim stavkom, saj sreče ni mogoče obravnavati kot določeno značilnost ali čustveno stanje, ki se pojavlja samo po sebi, trdi dr. Woolfson. Eno je gotovo, svojemu otroku lahko aktivno pomagate, da se bo naučil tega, kako biti srečen. Lahko mu pomagate razviti določene sposobnosti, od katerih bo vsaka posebej pozitivno delovala na njegovo čustveno ravnovesje.

Temelji sreče

Temperament, občutek čustvene povezanosti, odnosi z drugimi in izkustveni doživljaji globoke sreče ali nesreče so glavni temelji, na katerih se gradi trdnost - posredno pa tudi sreča - otroka od njegovega četrtega do dvanajstega leta.

Otrok mora biti ljubljen in se mora počutiti varnega. Izpolnjena mora biti njegova potreba po uveljavljanju, da bi lahko do konca izkoristil vse svoje potenciale. Otrok ima potrebo po tem, da ga njegovo okolje spoštuje, če ni tako, se namreč lahko kaj hitro zniža raven njegove samozavesti. Za srečo je izjemno pomemben tudi občutek varnosti.

Že od rojstva ima vaš otrok temperament oziroma posebne osebnostne lastnosti, ki vplivajo na njegovo raven sreče. Zbliževanje oziroma čustvena povezava, ki jo vaš otrok razvije z vami, močno vpliva na njegovo srečo. Zadovoljiva čustvena povezava z najmanj eno odraslo osebo, ki ima tega otroka rada (mati, oče ali oseba, ki ga neguje), mu zagotavlja tisti temeljni kamen za bodoči občutek sreče, na katerem lahko gradi. Dokazano je, da otrok, ki mu do četrtega leta ni uspelo doseči zadovoljivega zbližanja z osebo, ki zanj skrbi, v življenju doživlja težave, in to tako v čustvenem kot v družbenem življenju. Odnosi z drugimi - člani družine, vrstniki in drugimi odraslimi osebami, ki so del njegovega življenja - lahko, če so pozitivno naravnani, pri otroku še dodatno okrepijo srečo. Ljubosumje in tekmovalnost med brati in sestrami, na primer, pri otrocih ogroža občutek sreče, priljubljenost med vrstniki ali učitelji pa vsekakor dodatno utrdi njihovo samozavest in občutek zadovoljstva. Otrok, ki je socialno izoliran, ne more biti srečen. Izkušnje, ki si jih otrok pridobiva med odraščanjem, so lahko za razvoj njegove sreče pogubne ali spodbudne. Izguba igračke najbrž ne bo imela trajnega učinka, smrt babice ali dedka pa se lahko za vedno vtisne v njegov čustveni svet. Prav tako se lahko bolj ali manj (ne)srečno vtisne v spomin preselitev v novi dom, sprememba šole ali ločitev od vrstnikov iz razreda. Vse to je seveda odvisno tudi od starostnega obdobja in stopnje čustvovanja.

Za štiriletnika so zagotovo pomembnejše vaše pohvale in odobravanje kot pa pohvale, ki mu jih izrečejo vrstniki, dvanajstletnemu dečku pa se bo zagotovo zdelo pomembnejše, da ga medse sprejmejo prijatelji in da pripada določeni skupini, seveda pod pogojem, da so hkrati samoumevni tudi tesni odnosi s starši. Se zavedate tega, da je že za devetletnika prijateljstvo vse pomembnejši potencialni vir sreče, da so zanj dragocene socialne izkušnje in priljubljenost med vrstniki? Si lahko predstavljate, da je za srečo vašega dvanajstletnika že na drugem mestu njegov videz (takoj za željo po tem, da bi bil dobro sprejet med svojimi vrstniki).

Samozavestni starši, srečni otroci

 Zaupanje v lastne vrednote in prepričanje o lastni sposobnosti niso podlaga le za vašo srečo. To je hkrati tudi nujna podlaga za srečo vašega otroka. Tako kot samozavestni starši natančno vedo, pri čem so, kaj si želijo in kaj jih osrečuje, tako bo tudi njihov otrok v tem svetu sreče in trdnosti lažje gradil svojo srečo. Seveda pa samozavestno starševstvo zahteva tudi jasna, poštena in prilagodljiva pravila vedenja v hiši (kar seveda ne pomeni, da ste kot starši nezmotljivi in da ne smete priznati svojih morebitnih napak), poudarja Woolfson. »Vzgoja srečnega otroka je v resnici dobro vzpostavljanje ravnovesja. Nenehno morate ocenjevati vse možnosti, da bi se lahko odločili, kaj je za vašega otroka najboljše. Nekatere od teh odločitev so dokaj nepomembne, druge pa lahko imajo velik pomen. Otrok se najbolje razvija takrat, ko domača vzgoja ni ne prestroga ne preblaga. Pošten sistem pravil, ki vključuje kombinacijo primernih nagrad in kazni, je boljši od vzgoje, v kateri ne obstajajo nikakršna pravila, ali vzgoje, v kateri je pretirano veliko kazni ali nagrad.«

Samozavest je izjemno pomembna za otrokovo srečo. Če se dobro počuti v lastni koži, se mu bo tudi življenje zdelo veliko lepše. To velja tako za otroka pri štirih letih kot za dvanajstletnika - samozavest v veliki meri pripomore k temu, da otrok uživa v vsakdanjih izkušnjah. Zato poudarjajte njegove močne strani. Kadar pravi, da kakšne stvari ne bo poskušal izpeljati, ker ne verjame, da mu bo uspelo, ga pripravite do tega, da bo razmislil o svojih močnih straneh. Spomnite ga na situacije, v katerih mu je na koncu uspelo izpeljati določen projekt.

 Dr. Woolfson v svojem priročniku za starše zelo dobro svetuje, kako se je treba odzvati na izražanje jeze, strahu, ljubosumja ali sramežljivosti. Poudarek je na nasvetih, kako naj starši ravnajo preventivno, da se bo otrok naučil spopadati s takšnimi čustvi in jih izražati na sprejemljiv način. Za vsako temo v knjigi je jedrnato pripravil strokovne nasvete, razložil ključne strategije in navedel zglede pozitivnega starševstva, predvsem pa nenehno poudarja, da sta ljubezen in pozornost do lastnega otroka, pripravljenost, da mu prisluhnete in da skupaj z njim v veselju in ustvarjalnem vzdušju preživite prosti čas, najboljši temelj za njegovo srečno življenje.

Stres, ki kroji tudi otroško srečo

Raziskave kažejo, da je eden od petih otrok pod takšnim stresom, da to vpliva na njegovo učenje, prijateljstvo in občutek sreče. Nagnjenost k stresu se lahko poveča z dejavniki tveganja, kot so spor s starši, prestroga hišna disciplina in slabe stanovanjske razmere. Otrok, ki ima toplo čustveno povezavo vsaj z enim od staršev, je odpornejši proti stresu.