Vsi otroci imajo željo po risanju. Kako ustvarjalni bodo pri tem, pa je v veliki meri odvisno od staršev: ali bodo otroka ocenjevali in primerjali z drugimi otroki ali bodo dali njegovi domišljiji prosto pot.

V risbah je veliko čustvenih sporočil.

Papir in barvice naj bodo vedno na voljo

Majhni otroci radi rišejo z debelejšimi voščenkami, ki se ne lomijo, in tudi s čopičem in vodenimi barvami, ob katerih se poveselijo z vodo. Posebno odkritje za dveletnega otroka je ravno mehčanje in mešanje barv z vodo. Psihologi predlagajo, da bi otroku odmerili  del stene v stanovanju, ki jo lahko po mili volji poriše. Če otroka ne bo strah ustvarjanja, ste lahko prepričani, da bo vse življenje ohranil veselje do risanja  in bo ostalo stanovanje popolnoma čisto. Ravno veselje lahko starši hitro zadušimo, če je preveč prepovedi ali – še huje – kritik čez slike.

Likovne sposobnosti rastejo z otrokom

'Čečkanje' do drugega leta je še kako smiselno. Otroci se  zelo navdušujejo nad svojim izdelkom, zanje je to posebna vrednota. Pustimo otroku pri takšni vadbi popolno svobodo. Ne pomagajmo po svoje, denimo z držanjem svinčnika. Pa bog ne daj, da bi komentirali, kako mu ni ravno uspelo narisati mamice. Ob tretjem letu postajajo črte vse bolj oblikovane. V tem času otrok odkrije, da lahko z risbo tudi nekaj izrazi. Določene like bo že bolj zadel in jih tudi smiselno poimenoval. Večinoma bomo videli križe in kroge, a krog je mamica, križ pa oči. V četrtem letu otrokova risba zaživi. Tudi odrasli bomo hitro prepoznali grobo obliko in pomen narisanega. Za oblikovanje človeka malčku krog ne zadostuje več, dopolnil ga bo z okončinami, lasmi, gumbi. Tudi na teh risbah otrok riše svet, kot ga pozna in čuti. Značilne postajajo rentgenske slike, ko otrok nariše notranjost predmeta: v jajcu nariše piščanca, v mamici dojenčka. V petem letu je povsem razvidno, kaj je otrok narisal. Riše vedno nove predmete, opazimo dinamiko, gibanje. Ljudje na sliki plavajo, nabirajo jabolka ipd. Psihologi ugotavljajo, da deklice narišejo več podrobnosti kot dečki. V šestem, sedmem letu je vse narisano tako, kot bi naravo upodabljal odrasel slikar, le da manjkajo detajli.

Risba pomeni več, kot vidimo

Z otroško risbo si psihologi pomagajo, ko spremljajo otrokov psihomotorični razvoj, otroška risba je vodilo do otrokovega jaza. Še posebej v predšolskem obdobju je v risbah veliko čustvenih sporočil, v njih je izraženo tudi tisto, česar z besedami ne zna povedati. Usedimo se k otroku in ga opazujmo med risanjem, ko zaključi, ga povprašajmo, kako se počuti fantek na risbi? In žoga? Spoznali bomo, da otrok govori o svojem razpoloženju.
In še enkrat: ne popravljajmo otrokovih izdelkov, ne vsiljujmo shem. Pobarvanke vsi likovni pedagogi odsvetujejo, ker ponujajo oblike, ki jim otrok ni dorasel ali ga utesnjujejo v kalupe in s tem onemogočajo pristnost izražanja. Raje, sprva na čim večjem formatu, spodbujajmo otrokovo naravno risanje. Ko nam risbo pokaže, ga pohvalimo, izrazimo zadovoljstvo in občudovanje. A hvalimo modro, se pravi, da se bomo potrudili in namesto »Kako lepa risba!« skušali prepoznati, kaj je malček narisal: »Oh, kako lepega kužka vidim. Dolg rep ima! Kaj si pa tukaj narisal?«