Tudi malčki se lahko igrajo.

Dotikanje je naravno

Igranje s spolovilom je najpogostejša oblika spolne dejavnosti v otroštvu. Razširjen je med živalmi in ljudmi, predsodki, da je to nekaj zdravju škodljivega, pa so popolnoma neutemeljeni.  Malčkov razlog za prvo dotikanje spolovila je spoznavanje svojega telesa. Tako kot mu igra z igračami nudi eno obliko zadovoljstva, mu dotikanje nudi drugo. Obsežne raziskave so dokazale, da lahko tudi že petmesečni dojenček doseže vrhunec, čeprav je njegovo igranje s spolovili še nezavedno in maskirano.

Posledice kaznovanja

Najpogostejše napake staršev so, da otroka, ko ga zalotijo pri samozadovoljevanju, kaznujejo, ponižujejo ali zastrašujejo. Samozadovoljevanje je bilo dolgo časa tabu – škodovalo naj bi namreč telesnemu in duševnemu zdravju – danes pa vemo, da temu ni tako. Otroka je treba navaditi, da se takih dejanj ne sramuje. Neustrezno spoprijemanje z vzgojo na tem področju lahko malčku pusti težavne posledice. Vpliva na njegov duševni razvoj – do spolnosti začne gojiti negativna čustva, zaradi nje se sramuje, hkrati pa jo začne precenjevati. To pripelje do razdvojenega odnosa do spolnosti, kar neugodno vpliva na njegove odnose v dobi odraslosti; pripelje lahko do različnih spolnih odklonov, kot je celo popolna spolna nezmožnost.

Kako ravnati?

Teolog David Ipavec meni, da je ključno, da se na otroško samozadovoljevanje odzivamo razumno. Zaradi tega se ne smemo razburjati ali ga kaznovati. Najbolje je, da temu ne posvečamo veliko pozornosti, saj je tako kot hranjenje to normalen del njegovega razvoja. Namesto, da bi ga od tega odvračali s silo, ga zaposlimo in zamotimo. V primeru, da se malček pretirano dotika, je dobro preveriti tudi, ali gre za obolenje. Vnetje spolovil lahko namreč pripelje do srbečice in posledično do pretiranega praskanja.

»Prinesla te je štorklja!«

Tudi ko otrok postaja radoveden in začenja postavljati vprašanja povezana s spolnostjo, se ne smemo ustrašiti. Ni potrebno, da mu razlagamo na dolgo in široko – zadostuje kratek odgovor, ki pa mora biti resničen in razložen tako, da otrok vsak proces oziroma dejstvo razume kot naravno. Tako ne pride do nepotrebne zmedenosti. Razne pravljice o štorkljah ter pticah in čebelicah ne smejo priti v poštev. Prav tako je pomembno tudi to, da vse dele telesa, tudi tiste, ki služijo reprodukciji, poimenujemo takoj – če se malček zaveda, kaj je noga, naj se zaveda tudi, kaj je vagina. Seveda to vključuje tudi razjasnitev razlike med fantom in punco – otroku jo je treba razložiti takoj,  ko za to pokaže zanimanje.

Tudi malčki so torej spolna bitja, ki neprenehoma odkrivajo skrivnosti svojega telesa , hkrati pa se neprekinjeno učijo. Tega se ne sme skrivati ali kaznovati – poskrbeti moramo, da je malčkov razvoj zdrav, brez vcepljanja predsodkov, da je spolnost grda, umazana ali pa jo celo zanikati. Otroku je treba obrazložiti, za kaj gre, pri tem pa je treba tudi paziti, da se ga z informacijami ne zbombardiramo naenkrat. Odraščanje je proces – starši morajo poskrbeti, da je čim bolj nemoteno, prisotna spolnost pa del naravnega razvoja.