V vsakodnevnem življenju se srečujemo z otroki zelo različnih značajev. To seveda ni nič običajnega – tudi odrasli smo si različni –, pa vendar: zakaj so nekateri otroci tako plašni in vedno prepričani, da ničesar ne naredijo prav, čeprav so odlični? In zakaj se po drugi strani nekateri mečejo po tleh, se pretepajo in so agresivni? Je res vse odvisno samo od njihovega značaja ali na to vpliva tudi vzgoja?

Je res vse odvisno samo od otrokovega značaja ali nanj vpliva tudi vzgoja? In kaj lahko naredimo, da bo otrok zrasel v samozavestnega človeka?

Otrokovo vedenje je vsekakor odvisno od številnih dejavnikov, in če si priznamo ali ne, je vzgoja eden najpomembnejših. Vpliva na otrokovo samospoštovanje, od česar je odvisen njegov odnos do soljudi in okolice. Kaj torej lahko naredimo, da bo otrok zrasel v samozavestnega človeka, ki bo zadovoljen sam s seboj, se bo imel rad in ga bodo tako dojemali tudi drugi?

Najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na otrokov razvoj, je odnos, ki ga začuti med starši. Če je ta konflikten, posesiven, ciničen, sarkazičen ali morda zajema celo fizično obračunavanje, ima to na otroka zelo slab vpliv. Manjše otroke pogosto doletijo bolezni psihičnega izvora, kot so močenje postelje, grizenje nohtov, astma, uhajanje blata, jecljanje, hiperaktivnost, bolečine v trebuhu in podobno. Pri starejših otrocih se tak odnos med starši izraža z izbruhi jeze, prestopništvom, strahom pred šolo, slabim učnim uspehom, pri nekaterih s poskušanjem ugajati, sramežljivostjo, pomanjkanjem motivacije in še bi lahko naštevali.
Potrudimo se torej, da bo naš odnos s partnerjem nekonflikten, če pa že pride do težave, jo rešimo na miren način. Pred otroki se ne skrivajmo, zapirajmo v sobo in tam prepirajmo, misleč, da nas ne bodo slišali. Otroci slišijo marsikaj, si pa marsikaj žal tudi napačno razlagajo. S partnerjem se pogovorita in uredita svoj odnos – v svoje dobro in v dobro otrok. Če se glasnim prepirom kljub temu ne moreta izogniti, razmislita, če je tak odnos vreden svoje cene.

Otroka vedno pohvalite, ko stori nekaj dobrega, ter ga čim manj kritizirajte. Storite to raje na drugačen, spodbudnejši način. Ne pustite, da bi ob neuspehu dobil občutek, da ga nimate enako radi kot takrat, ko stori nekaj dobrega. Ko prinese iz šole petico, ga vedno pohvalite, naj vam ta ne bo samoumevna. Ko prinese domov slabšo oceno, ga ne napadite z ostrimi besedami in grožnjami, kaj bo, če je ne popravi, temveč ga spodbudite in povejte, da zaradi ene slabe ocene še ne bo konec sveta, da jo bo že popravil in da to od njega tudi pričakujte. Dajte mu vedeti, da sicer niste najbolj zadovoljni, da pa se stvari kljub temu da rešiti. Vedno ga motivirajte, usmerjajte in sprejemajte takega, kakršen je.

Grdega vedenja, izsiljevanja, jezikanja in podobnega seveda ne smete dopustiti, pomembno je le, da se stvari lotite na pravilen način. Nanj se ne spravljajte z besedami, kot so: ˝Spet nisi pospravil igrač! Kako si len!˝ S tem boste namreč dosegli ravno nasproten učinek. Otroka boste ponižali, kar bo ponotranjil in se bo odražalo v njegovem vedenju v prihodnosti. Namesto tega raje uporabite besede: ˝Ali misliš, da so igračke vesele, če takole ležijo na tleh? Jih ne slišiš, kako jokajo?˝ Ko jih pospravi, ga pohvalite, kako je priden, ker je lepo poskrbel za svoje stvari. S tem ga boste privadili na red ter vplivali tudi na njegovo samospoštovanje.

Otroka nikoli ne primerjajte z drugimi. Jemljite ga kot enovito celoto in se vsak trenutek zavedajte njegove posebnosti. Izjave, kot so ˝Tvoj bratec je že včeraj očistil kolo, od tebe pa še vedno nič! Sošolka Ana ima pa boljše ocene kot ti!˝ so popolnoma neprimerne, čeprav jih na žalost – hote ali nehote – uporablja velika večina odraslih. Poskusite se jim izogibati, saj učinkujejo enako, kot če otroka kritiziramo. Dobi namreč občutek, da je manj vreden, da nobene stvari ne naredi dovolj dobro, kar ima lahko različne vedenjske posledice.

Otroku vedno in povsod povejmo, da ga imamo radi. Ko naredi kaj narobe, mu dajmo vedeti, kakšna so pravila, vendar pri tem pazimo na pravilen način. Otroka pogosto objemimo, poslušajmo ga z zanimanjem, z njim se igrajmo, poprosimo ga za pomoč ali nasvet, ko kaj naredi dobro ali se vsaj potrudi, ga pohvalimo ter ne bodimo agresivni, ko ga grajamo. Predvsem pa imejmo radi sebe in partnerja, ne dvomimo vase in si zaupajmo. Otroci to začutijo in ponotranjijo.