Začimbe so nepogrešljiv del vsake kuhinje. Z njimi spreminjamo in dodajamo jedem okus, barvo in vonj. In ker poznajo vse kuhinje sveta svojo paleto začimb, si azijsko težko predstavljamo brez štirih osnovnih, to so: čili, kurkuma, ingver in cimet, ki poleg tega, da pričarajo okusne jedi, pozdravijo tudi marsikatero zdravstveno nevšečnost.

Začimbe so nepogrešljiv del vsake kuhinje in tudi azijsko kuhinjo si težko predstavljamo brez čilija, kurkume, ingverja in cimeta.

Čili

Izvor: domovina čilija je Latinska Amerika, Kolumb pa je bil tisti, ki je prve rastline konec 15. stoletja pripeljal v Evropo. Gre za grmičasto tropsko rastlino, katere plod spominja na papriko, le da je veliko manjši in bistveno bolj pekoč.

Kulinarika: poznamo sveži nezrel (zelen), sveži zrel (rumen ali rdeč), posušeni (cel, zdrobljen ali mleti) in predelan (vložen, konzerviran) čili. Najpogosteje se z njim začinja zelenjavo, testenine, omake, golaž, juhe, meso in ribe. Čili danes najdemo tako v sredozemski kot številnih tradicionalnih kuhinjah, kjer je sestavni del številnih pekočih omak. Tako nam bodo na Tajskem postregli z značilno pekočo omako, imenovano nam prik (sveži čiliji v ribji omaki s česnom in limeto), v Indoneziji je to poslastica po imenu sambal (sesekljan rdeči čili, zmešan s sojino omako), pa seveda mehiška salsa (sesekljani paradižniki in čiliji s česnom, čebulo, limeto in oljem). Potem so tu še Tunizija, Alžirija in Maroko, kjer vas bo pogrelo ob okušanju pekoče omake harissa (posušeni čiliji s čebulo, česnom, koriandrom, cimetom in oljem).

Zdravje: kljub ostremu in pekočemu okusu, ki marsikoga odvrne od uživanja, vsebuje čili številne zdravilne učinkovine. Bogat z vitaminom A (za kožo), vitamini E in C (antioksidanta), ki uničujeta nastanek prostih radikalov in podaljšujeta življenje, sta tu še kalij za uravnavanje pritiska in železo proti slabokrvnosti. In to še ni vse, poleg naštetega krepi srce in ožilje, zdravi gastritis, preprečuje čir na želodcu in zaradi visoke vsebnosti lecitina znižuje raven holesterola v krvi. Deluje kot antibiotik, saj uničuje bakterije, odpravlja bolečine ob glavobolih, revmi in nevralgijah, pospešuje cirkulacijo, pomaga pri prebavi, zdravi raka na prostati in pomaga proti izpadanju las.

Kot zanimivost:

• Kuhan čili je bolj močan od svežega.

• Indijci so gojili čili na področju današnje Mehike že pred 9000 leti.

• Naga Jolokia je ime čilija, ki raste v severni Indiji in se je leta 2006 zapisal v Guinnessovo knjigo rekordov kot najmočnejši čili na svetu.

Kurkuma

Izvor: doma je v tropskih gozdovih jugozahodne Azije, v Evropo pa je prišla prek arabskih trgovcev. Danes je razširjena po vsem Daljnem vzhodu, gojijo jo na jugu Kitajske, v Indiji in Indoneziji (največ jo pridelajo na Javi). Plod kurkume je korenina, ki je sorodna  ingverju, na zahodu pa jo večinoma poznamo kot živo rumeno začimbo v prahu.

Kulinarika: kurkuma je pekočega okusa in glavna sestavina začimbne mešanice curry (kjer ima kurkuma tretjinski delež), uporabljamo jo kot začimbo ali dodatek jedem, njena aroma se odlično poda k rižu, zelenjavi, omakam, mesu, ribam in sladicam ali kot v barvilo siru, margarini ali maslu.

Zdravje: korenina kurkume vsebuje eterično olje (7 odstotkov), ki topi žolčne kamne, v kombinaciji z barvilom pa razkužuje mehur in žolčevod ter blaži njuno vnetje. Aktivna snov kurkumin spodbuja izločanje žolča, bilirubina in holesterola, pomaga pri boleznih želodca in ledvic. V indijski in kitajski tradicionalni medicini jo že tisočletja uporabljajo za zdravljenje rakastih obolenj, prav tako pa deluje proti vnetjem, napenjanju, zlatenici, menstrualnim težavam, krvavitvam in kolikam.

Kot zanimivost:

• Največji pridelovalci kot tudi porabniki kurkume (80 odstotkov) so Indijci, najdemo jo skorajda v vsaki jedi (zelenjava, meso).

• V srednjem veku so kurkumo imenovali indijski žafran.

• Rumeno barvilo kurkume je nepogrešljivo v proizvodnji tekstilnih barv in ni topno v vodi, temveč le v masti ali alkoholu.

• Na Kitajskem so ugotovili, da je kurkuma zelo učinkovita pri zdravljenju virusnega hepatitisa.

Ingver

Izvor: pradomovina ingverja je jugovzhodna Azija, danes pa ga gojijo tudi v Afriki in Latinski Ameriki. Je začimbna rastlina, ki raste v tropskih in subtropski pasovih. Plod ingverja je korenina, ki ima značilno pekoč, rezek, a hkrati sladek okus.

Kulinarika: poznamo sveži (korenina) in suhi ingver v prahu (manj arome, bolj močan). V eni ali drugi obliki ga uporabljamo za začinjanje tako slanih jedi: zelenjava (pire, juhe), meso (piščanec, divjačina, mleto meso), ribe, riž, marinade, kruh kot tudi sladkih jedi: znameniti angleški ingverjev kolač, mlečni riž, čajno in medeno pecivo, torte, pudingi in pečeno sadje (jabolka, banane, rabarbara).

Zdravje: zaradi številnih zdravilnih učinkovin je ingver vse bolj priljubljen, ne samo pri zagovornikih alternativnega zdravljenja, temveč tudi v klasični medicini. Tega se dobro zavedajo v Indiji in na Kitajskem, kjer ogromno zdravil vsebuje ingver. V prehrani je tako pogost, da ga ponekod že prištevajo k zelenjavi. Ingver vsebuje veliko aktivnih snovi, glavni vir močnega okusa in vonja so shogaoli in gingeroli (spoji eteričnih olj in smol), slednji učinkujejo kot naravno sredstvo proti bolečinam in vnetjem, pomagajo pri slabi prebavi, zgagi, bruhanju, glavobolu, slabosti in vrtoglavici. Ingver lahko uživamo preventivno, saj deluje kot antiseptik proti nalezljivim boleznim (uničuje bakterije), ugodno deluje na jetra in znižuje raven holesterola v krvi. Poleg vsega naštetega pa velja za najmočnejši rastlinski antioksidant, ki deluje proti raku in arteriosklerozi.

Kot zanimivost:

• V Indiji in na Kitajskem so ingver gojili že v starem veku, pravzaprav velja za najstarejšo kulturno rastlino.

• Znani kitajski filozof Konfucij je bil nad ingverjem tako navdušen, da ga je želel v vsaki jedi.

• Na Papui Novi Gvineji čarovniki s pomočjo korenine ingverja ugotavljajo, kateri duh se je naselil v telo bolnika.

• Zaradi velike priljubljenosti ingverja v času srednjega veka v Evropi so zdravniki in moralisti trdili: »Vino, poper, cimet in ingver kvarijo kri dekletom.«

Cimet

Izvor: cimet velja za najstarejšo rastlino na svetu, saj naj bi bila stara več kot 4700 let. Izvira s Cejlona (današnja Šrilanka), od tod torej ime cinammomum zeylanicum. Cimet so v Evropo najprej prinašali arabski trgovci, pozneje, v 16. stoletju, pa je pot do začimb Evropi odprl Portugalec Vasco de Gama. Cimetovec je zimzeleno drevo, katerega lubje, listi in ovalni plodovi božansko dišijo.

Kulinarika: največ cimeta porabijo v indijski in širilanški kuhinji, kjer ga dodajajo čaju, sladicam, številnim omakam, mesu in ribah. Poznamo mleti cimet (zmleto notranje lubje), ki ga največkrat uporabljamo kot dodatek okusa sladicam: cmoki, peciva, močnate jedi, jabolčne pite in cimet v palčkah, brez katerega ni dobrega čaja, kuhanega vina, kave, kompota in vroče čokolade.

Zdravje: dišečo aromo cimeta sestavljajo cimetov aldehid, cimetova kislina in cimetov alkohol, njegova glavna sestavina pa je MHCP (Methylhydroxy-Chalcone-Polymer), ki deluje podobno kot insulin, saj poleg tega, da znižuje sladkor v krvi, zmanjša tudi delež maščob in holesterola v krvi. Prav tako deluje antiseptično, lajša menstrualne bolečine, zmanjšuje napihnjenost in spodbuja prebavo, krepi srce in krvni obtok, pomaga proti slabosti, bruhanju in driski.

Kot zanimivost:

• Eterično olje cimeta spodbuja kreativnost in krepi samozavest.

• Žvečenje cimetovega lubja naj bi imelo podobno funkcijo kot zobna krtačka, saj zobe ne samo očisti, ampak tudi pobeli.

• Cimet je nepogrešljiva sestavina kozmetične industrije, predvsem parfumske.