58-letni Đorđe Balašević, ki od konca devetdesetih živi razpet med Novim Sadom in Mariborom, bo v Križankah 8. junija premierno predstavil svoj filmski prvenec Kao rani mraz. Naslednja dva dneva bo v Plečnikovem avditoriju nastopal s svojo novo zasedbo Panonska mornarica.

58-letni Đorđe od konca devetdesetih živi razpet med Novim Sadom in Mariborom.

V Ljubljano prihajate ob promociji svojega filma Kao rani mraz (Priča o Vasi Ladačkom). Prva filmska adaptacija te pesmi v Jesen stiže Dunjo moja vas ni zadovoljila. Z režiserjem Ljubišo Samardžičem sta se razšla ravno zaradi interpretacije Vase. Kje se je zataknilo?
"Ne morem reči, da sva se razšla, saj nisva niti nikoli zares sodelovala. Imeli smo le preliminarne pogovore. Meni je bila izjemno všeč ideja, da se bo po moji skladbi posnel film. Ljubiša je tudi predlagal, naj se v eni glavnih vlog predstavi moja starejša hčera Jovana, ki je šolana igralka. Zaradi priimka namreč redko dobi vloge. Balašević je lahko zelo zaj**an priimek, in to sam najbolje vem. Predstavljal sem si, da bom film glasbeno opremil, napisal scenarij, Jovana pa bo odigrala eno od vlog. Samardžić je vsem govoril, da snema film z Balaševićem o Vasi Ladačkem, in si s tem odprl mnoga vrata v Vojvodini. Ko je nabral dovolj denarja za film, sem mu jaz postal v napoto. Sporočili so mi, da je scenarij napisal nekdo drug, da pa lahko sodelujem kot svetovalec. Vprašal sem, kaj naj s polovico scenarija za film, ki sem ga že napisal? "Uporabili ga bomo za TV-serijo." Tedaj sem se umaknil. Podrobno sem prebral njihov scenarij in ni mi bila všeč upodobitev Vase Ladačkega. Vem, da si ga vsakdo predstavlja po svoje: eden kot brkatega moža, drugi kot svetlolasca, tretji debeluškastega ... To ni bil problem, problem je bil, da je scenarij napisal nekdo, ki ni nikoli čutil te zgodbe, tega sentimenta. Torej sem se umaknil, ostalo mi pa je 50 strani scenarija. Prebral sem ga mojim najhujšim kritikom, moji družini, in oni so me prepričali, naj delo dokončam. Za film Jesen stiže Dunjo moja trdim, da je to "kitajski Balašević", torej le kopija izvirnika."

Kako ste se znašli prvič za kamero in z izkušenimi igralci pred njo? Je bilo težko?
"Ja, težko je bilo. Zelo sem se veselil pisanja scenarija. To me je čisto navdušilo, saj je to moja obrt. Pričakoval sem tudi veliko dela pri glasbeni podlagi. Sčasoma, ko so igralci potrjevali vloge, so to pogojevali z mojo režijo. Nisem se čutil sposobnega za kaj takega, vsi pa so trdili, da ni tako težko, kot se zdi, če imaš le jasno sliko, kakšen naj bi bil film. Pristal sem, saj je mlajša hči Beba diplomirala iz režije in mi je kot prvi asistent povedala, kaj je možno posneti in česa ni. Ona je edina oseba na svetu, ki mi lahko pove, kaj lahko naredim in česa ne smem, ne da bi bil jaz pri tem užaljen. Snemanje je bilo res veliko zadovoljstvo. Vem, da bi lahko posneli boljši film. Naš proračun je znašal 800.000 evrov, za kar je praktično nemogoče posnet tak film, a nam je uspelo."

Obširejši intervju z Đoletom lahko preberete v novi številki revije Stop, tukaj pa se lahko potegujete za številne nagrade, saj je Stop medijski pokrovitelj koncerta.