Pred nekaj leti je Justin Timberlake imel film še za konjiček, medtem ko je bila glasba njegova glavna dejavnost. Medtem se je to spremenilo; zdaj daje za nedoločen čas prednost igralski karieri pred glasbo, s katero je naprej zaslovel kot član deške skupine N'Sync in potem sam. Zdaj ga lahko v Socialnem omrežju gledamo kot soustanovitelja spletne glasbene strani Napster Seana Parkerja.
 Justin Timberlake ne da veliko na socialna omrežja. Raje se posveča umetnosti. |
V primerjavi z izumitelji Facebooka ste naravnost staromodno postali slavni kot popzvezdnik, ali ne?
''Kaj pomeni popzvezda, sploh ne vem, to mi ne pove nič. Res pa je zdaj nov način, da postaneš znan. Pri tem sploh ne gre več toliko za slavo in vpliv, kar ima Mark Zuckerberg. Ne poteguješ se več za članstvo v kakšnem ekskluzivnem klubu, temveč da ustanoviš svoj klub, pri katerem si tudi sam takoj predsednik. To je čar Facebooka, vsakdo je zvezda v svojem univerzumu, vsako priredi svojo zabavo in povabi prijatelje.''
Ali se vam ne zdi grozljivo, da se toliko podatkov steka v eno samo podjetje?
''Težko mi je to dojeti, ker Facebooka sploh ne uporabljam. A glede na vse moje nevroze bi me to že navdajalo s strahom. Znano je, da sem precej zaseben človek, zato ne uporabljam socialnega omrežja. Svoje prijatelje lahko preštejem na prste ene roke, pokličem jih in se osebno srečam z njimi. Ne čutim potrebe, da bi bil ves čas z vsemi povezan. To ima bržkone opraviti tudi s tem, da sem edinec.''
Toda prek svoje glasbe se povezani z ljudmi, kajne?
''Da, vendar na drug način. Glasba je izrazna oblika in čudovito pri tem je, da se sčasoma naučiš nekaj ustvariti in potem to izpustiš. Kako se ljudje s tem ukvarjajo, je druga stvar.''
Kot Sean Parker pravite, da ste podjetnik. Kaj bi zase rekli glede na to, da se ukvarjate z modo, glasbo in igralstvom?
''Vidim se kot umetnik, čeprav se zavedam, da to pomeni tudi določen delež komercialnosti. Za umetnika v meni je to strašno spoznanje, toda dokler se tega zavedaš, stvari zmeraj lahko urediš tako, da ne zaideš v past.''
Kako ste sodelovali z režiserjem Davidom Fincherjem?
''Dobro sva se razumela, čeprav sem šel pogosto malo predaleč. Ko je rekel, to je dobro, torej gremo k naslednjemu prizoru, sem ga vprašal: ali si prepričan, ali ne bi mogli tega narediti še bolje, morda drugače?''
Pri vaši glasbi ste na vseh ravneh povsem sami odgovorni. Ali vam ni težko podrediti se režiserjevi viziji?
''Sploh ne, to je veliko laže, ker nimaš tolikšne odgovornosti kot jo ima režiser. Lepo je biti igralec in ne vodja igre. Rad imam, da me režiser vodi, da mi vse pove, čeprav je potem slabo. Ne želim, da je do mene popustljiv. Če režiser kot David pravi, da to ni dobro, potem hočem izvedeti, kako je to lahko dobro. S takšno ponižnostjo imaš večje možnosti, da delo dobro opraviš.''
Film, ki ga boste kmalu snemali z Amando Seyfried, govori o družbi, v kateri je staranje odpravljeno. Bi si želeli življenje brez staranja?
''Oh, želim si, da bi bilo to mogoče! Zjutraj sem se zbudil z bolečinami v kolkih in vratu. To me je neprijetno spomnilo na to, da smo umrljivi.''
|
