Rdeča kapica. Sploh ni slabo za pravljic, ki se že dolgo valja naokrog.

Zakaj je seznam tako kratek? Ker je najboljšega, tistega zares vrhunskega, vedno tragično (pre)malo. In pravzaprav niti ne trdimo, da so vsi filmi s seznama vrhunski. Nekateri so nam bili preprosto všeč.

* Ču do vi to: Ne, ne bo vas spravil v dobro voljo. To ni take vrste film. Javier Bardem nosi v očeh vso žalost sveta. In vas še enkrat spomni, če ste – kar pa ni strašansko verjetno – pozabili, zakaj ga obožujemo. Bil nominiran za oskarja, ampak še enkrat mu ga niso dali. Napaka, če nas vprašate.

* Vampirji: no, ni umetnina za vse čase, je pa strašansko zabaven. Inteligenten in duhovit psevdodokumentarec o belgijskih vampirjih. Če ste skrajno politično nekorektni in ljubtelj zelo črnega humorja, se lahko samo tolčete po glavi, če vam je tale spregledani biserček na Liffu ušel.

* Lovec na trole: In ko smo že pri psevdodokumentarcih (in pri Liffu) – tule je še eden, norveška mešanica Michaela Moora in Čarovnice iz Blaira. Ki vas skoraj prepriča, da troli čisto zares živijo med nami. No, med Norvežani.

* Rdeča kapica: Tale pravljica definitivno ni za otroke. Čisto navadna punca, razpeta med dva snubca. Tule je kavelj, čeprav ima rada samo enega, tudi drugi ni za odmet. In tule je drugi kavelj, po vasi mori volkodlak, ki je morda eden ali drugi od njenih snubcev. Ravno prava mešanica kavljev, romance in srhljivke.

* Kraljev govor: pozabite na oskarje, pozabite na bafte in kar je še drugih nagrad, te so čisto postranskega pomena, to je predvsem presenetljivo dober film. Kajti (priznajmo) na papirju stvar ne zveni hudo zanimivo: zgodba o jecljavcu, ki mora svojo težavo premagati, ker mora javno nastopati. V praksi je pa zares mojstrovina.

* Sever: Malo zato, ker se skandinavskim filmom ne moremo upreti, malo zato ker je resnično zabaven in seveda čisto majčkeno tudi zato, ker je to, kar znajo Norvežani narediti s tamponom, šnopsom in strojčkom za britje prav zares fascinantno. In ne, ne poskušajte tega sami doma.

* Slovenski filmi: ni bilo slabo leto za slovenski film, videli smo najmanj dva, ki se ju ne bi sramoval noben festival, Burgerjev Circus Fantasticus in prvenec Nejca Gazvode Izlet. Slednji je samo na kratko pomahal  z Liffa in na redni spored šele prihaja, zato ni prav nobenega ozgovora, da bi se vam izmuznil.

* Pisma Sv. Nikolaju: uradno poljski, a posvojen v Sloveniji, ker smo Poljakom posodili režiserja Mitjo Okorna. Mozaični preplet božičnih zgodb, inteligentna romantična komedija, ki nima nobenega izjemnega elementa, a vse je tako strašansko dobro sestavljeno, da zadene vse prave točke v srcu.