Aktualne teme so Oliverju Stonu od nekdaj všeč. Potem ko se je nazadnje s filmoma World Trade Center in W lotil newyorškega terorističnega napada 11. septembra 2001 in predsedniškega mandata Georgea W. Busha, se je zdaj s filmom Wall Street 2 lotil vprašljivega poslovanja bank in borznih dobičkarjev.
 Oliver Stone v kinu s filmom Wall Street 2: Denar nikoli ne spi |
23 let po prvem delu je sporni režiser pogrel svoje občutke med ljubeznijo in sovraštvom do finančnega žonglerja Gordona Gekka ter mu postavil ob stran ne le mladega učenca, temveč predvsem hčerko. V intervjuju dvakratni oskarjevec za režijo (Vod smrti, Rojen 4. julija) govori o denarju in družini ter citira svoje filme.
Gospod Stone, vaš oče je bil borzni posrednik na Wall Streetu. Kaj ste se naučili od njega?
"Očetovo poštenje in njegova vera v kapitalizem sta me zaznamovala. Oče je 50 let delal na Wall Streetu in se venomer čudil, zakaj nihče ne posname dobrega filma o svetu financ. To me je tedaj motiviralo, da sem posnel Wall Street, resnično je ta svet borzništva privlačno okolje za filmsko platno. Vendar se je že v osemdesetih letih v osnovi spremenilo: Gekko je torej nasprotje mojega očeta, amoralna baraba, predstavnik generacije pogoltnih posrednikov, ki so spodrinili ljudi, kot je moj oče. V filmu pride Gekko iz zapora in igra kratek čas čisto na vrhu. Ledeno hladno in preračunljivo."
Kljub temu je Gekko s prvim filmom postal prava ikona.
"V ZDA in bržkone tudi drugod po svetu občudujejo zmagovalce, amoralnost gor ali dol. Sam se bolj identificiram z nasprotnikoma, v prvem delu je nasprotnika igral Charlie Sheen in v drugem Shia LaBeouf. A da Gekko zbuja naklonjenost pri gledalcih, lahko razumem. To so isti mehanizmi kot pri Tonyju Montani, gangsterju v Brazgotincu, za katerega tudi navijaš."
Vendar ste Gekku v drugem delu dali priložnost, da marsikaj poravna.
"V bistvu je to značilna Gekkova kupčija. Deset odstotkov vrne, da je udeležen v družinskem življenju. Zanj je to dobra menjava, vendar nisem prepričan, ali ima Gekko srce. Morda ga ima malo več kot v prvem filmu, kajti zapor ga je spremenil. Toda može, kot je on, sem spoznal na Wall Streetu in prepričan sem, da človečnost v njihovem življenju ne more imeti prostora, če hočejo biti na vrhu. Gre za denar, zmago, obsedenost. Človek z dvomi, kot je denimo Richard Nixon, če ostanem pri junakih mojih filmov, tam ne bi veliko dosegel."
Če se lotite tako aktualne teme, kot je finančna kriza, ali ne tvegate, da vas resničnost prehiti?
"Ne, v filmu mi namreč sploh ne gre za krizo leta 2008. To je samo kulisa. V središču je šest ljudi, ki kupčujejo z denarjem, ljubijo in varajo, vse v okolju newyorškega finančnega centra. Vse, kar povem, še ni zastarelo. Ko se bomo čez leta ozrli nazaj na prvi in drugi del filma Wall Street, upam, da bosta delovala kot opomnika o neki dobi borznega poslovanja."
Finančna kriza je prizadela tudi enega od vaših filmov, kajne?
"Da, moj četrti film o vietnamski vojni Pinkville. Na Tajskem smo že zgradili kulise cele vasi, ko je tri tedne pred začetkom snemanja eden od investitorjev zaradi bližajoče se krize konec leta 2007 odstopil od sodelovanja. Projekt je padel v vodo. To mi je zlomilo srce."
Ne skrivate, da ste tudi sami kot investitor dejavni na borzi. Iz pohlepa?
"Ne, iz strahu. Skrbi me, ali lahko družini dovolj nudim. Imam tri otroke, ženo in dve nekdanji ženi ter mamo. To je precej ust, ki jih moram nahraniti. Vendar sem precej pasiven investitor. Kdor hoče resnično obogateti ali ostati bogat, se mora kot Gekko 24 ur na dan ukvarjati z denarjem. V filmu pravi: "Denar je kot ljubica, ki nikoli ne spi. Vso noč se moraš ljubiti z njo in spati z odprtimi očmi, drugače je zjutraj ni več."
Galerija |
