Vsako leto vas tam okrog valentinovega revije posiljujejo s seznami »najboljših ljubezenskih filmov«, na katerih neutrudno krožijo, hecna stvar, vedno isti naslovi. Temu je treba narediti konec! Takoj. In ker Titanik, Duh, Umazani ples in Čedno dekle medtem niso postali nič boljši, smo za vas napaberkovali dobre (ampak zares dobre!) ljubezenske filme z vseh vetrov in za vsak okus. 

Resnica o psih in mačkah - zelo prijetna, nezahtevna romantična komedija, ki vas mimogrede nauči še kaj koristnega o mačkah in psih.

Vesele in žalostne, brezskrbno razigrane in globoko zamišljene. Morda sploh še niste slišali zanje, morda ste nanje majčkeno pozabili, ampak vsak od njih vam bo polepšal dan. Ljubezen je včasih zapakirana v komedijo, dramo, glasbo, pravljico, celo v kriminalko, vsem izbranim filmom pa je skupno tole: niso butasti in niso sluzasto sentimentalni. Obljubimo. In po premisleku – zakaj bi si te filme vrteli samo za valentinovo? Kajti sofisticirane ljubiteljice vedo: vsak dan je primeren dan za ljubezenski film.

Sanjam o Josephu Leesu (Dreaming of Joseph Lees; VB, 1999)
Eva (Samantha Morton) je mlada ženska, ki v petdesetih živi na angleškem podeželju. Sanja o daljnjem sorodniku Josephu Leesu, v katerega se je zaljubila kot deklica. Slišala, je, da je medtem v nesreči izgubil nogo, vendar ga že dolga leta ni videla. Medtem jo viharno osvaja sovaščan Harry (Lee Ross) in Eva se slednjič vda, misleč, da bo nedosegljivi Joseph za vedno ostal le v njenih sanjah. Potem pa na neki poroki znova sreča svojega enonogega geologa (plaho zasanjani Rupert Graves), prosi ga za ples in sanje se začnejo uresničevati. Ampak Harry se ne misli kar tako vdati.
Rahločuten film o hrepenenju z odličnimi igralci, eden tistih tihih, nepretencioznih filmčkov, ki ti zlezejo naravnost v srce. In ostanejo tam.

Vonj po ženski (Profumo di donna; Italija, 1974)
Pozabite tisto butasto ameriško melodramo (ki je sicer Alu Pacinu prinesla oskarja) z istim naslovom – tisto je bilo grobo posilstvo veliko boljšega (in bistveno drugačnega) italijanskega originala, ki ga je režiser Dino Risi posnel po romanu Giovannija Arpina Il buio e il  miele. Vittorio Gassman (ki je v Cannesu dobil igralsko nagrado) je slepi enoroki kapetan, ki se iz Torina odpravlja na počitnice v Neapelj. Vojska mu za spremstvo na večdnevnem potovanju z vlakom določi mladega vojaka (Alessandro Momo), za katerega je potovanje s slepim Faustom pravi kulturni šok. Kapetan, ki ne mara sočutja, je huda pokora za naivnega spremljevalca, saj je nepredvidljiv, nesramen in na vsakem koraku preganja ženske (da lepotice zavoha, trdi). Ko prispeta na cilj k Faustovemu prav tako slepemu prijatelju v Neapelj, mladi vojak med šopkom deklet, ki obletavajo strumnega kapetana, občuduje Saro (Agostina Belli), ta pa ima oči samo za slepega veterana. Ampak Fausto, ki se je vso pot neutrudno poganjal za ženskami, Sarine nežnosti odklanja.
Črn humor, eksploziven konec in Gassman, ki je tu nič manj kot genialen. In tega nikoli, nikoli ne rečemo nalahko. Film je bil leta 1976 italijanski kandidat za oskarja.

Ženska sokol (Ladyhawke: ZDA, 1985)
Če imate svoje ljubezenske zgodbo najraje zapakirane v pravljice, potem boste težko našli kaj bolj romantičnega, kaj bolj nežno otožnega … in kaj bolj seksi, kot sta Rutger Hauer v najpostavnejših letih in krhko prelepa še-ne-čisto-slavna Michelle Pfeiffer, ki igrata par ukletih ljubimcev v prvi polovici 13. stoletja. Podnevi je on mrk, v črno oblečen vitez, ki se klati po turobni zimski pokrajini s svojo sokolico, ponoči je volk, ona pa melanholična skrivnostna lepotica. Izkaže se, da gre za ljubimca, ki sta pobegnila pred škofom, ki je nanjo vrgel pohotno oko. A mu nista povsem ušla – iz maščevanja ju je uročil, tako da se, čeprav sta ves čas skupaj, nikoli ne srečata v človeški podobi. Že davno sta izgubila upanje, da se bosta kdaj znebila uroka, a jezikav tatič in zapit menih, ki jima priskočita na pomoč, si dovolita biti malce bolj optimistična.

Moški in ženska (Un homme et une femme; Francija, 1966)
On (Jean-Louis Trintignant) je dirkač na rallyjih, ona (Anouk Aimée) tajnica režije. Oba ovdovela, oba zelo osamljena, se srečata na obisku pri svojih otrocih v internatu in počasi se začne iz simpatije razvijati obotavljiva romanca. Počasna, lirična ljubezenska zgodba režiserja Clauda Leloucha, ki jo zaznamuje nepozabna glasba Francisa Laia, se je globoko vtisnila v srce celi generaciji romantikov. Film je dobil oskarja za najboljši tuji film, drugega pa je dobil koscenarist Lelouch, ki je pozneje z obema glavnima igralcema posnel še nadaljevanje Moški in ženska 20 let pozneje (in je bilo res dvajset let pozneje, 1986), ampak tisti film ni bil niti približno tako dober in ga lahko mirno izpustite.

Princesa nevesta (Princess Bride; ZDA, 1987)
Smrt ne more ustaviti ljubezni, lahko jo kvečjemu malo zadrži, prepričano trdijo tudi v pravljici, ki je prebrisano sestavljena iz mnogih plasti, tako da v njej vsakdo lahko najde nekaj drugega. Dedek bolnemu vnuku bere pravljico o dekletu, ki je izgubilo ljubezen svojega življenja, zato pristane, da se bo poročila s princem, ki ga ne ljubi. Ampak potem jo ugrabijo trije sumljivi tiči, za petami pa jim je ves čas skrivnosten zamaskiran moški v črnem. Otroci bodo v filmu videli pravljico, moški akcijsko pustolovščino, ženske pa bodo seveda takoj spoznale, kaj je v resnici: inteligentna ljubezenska zgodba z iskrivimi dialogi in seksi protagonistoma. Cary Elwes in Robin Wright sta bila takrat šele na začetku igralske poti in pozneje nikoli več nista bila tako rosnih ličk in tako žarečih očk.

Pot domov (Wo de fu mu qin; Kitajska, 1999)
Mestni poslovnež se vrne v domačo vas, da bi organiziral pogreb svojega očeta. Mama vztraja, da ga je treba pokopati tradicionalno in ga na ramenih odnesti po dolgi poti do pokopališča. Ob tem sin obnavlja ljubezensko zgodbo svojih staršev, ko je bil oče mlad podeželski učitelj, mama pa nedolžna in naivna vaška deklica, ki se je zelo trdno odločila, da ga bo osvojila.
To je film, ki si ga morate zaslužiti: počasen, liričen, z malo zunanjega dogajanja in malo dialogi. Ampak potrpežljivost se bo spektakularno obrestovala, kajti ta nežna, subtilna zgodba o ljubezni in hrepenenju vam bo sedla v srce in vas pustila nasmehljane in objokane. Hkrati. To je debitantski film kitajske zvezde Ziyi Zhang, režiral je eden najboljših sodobnih kitajskih režiserjev Yimou Zhang po romanu Bao Shija Spomin. Film je dobil je grand prix žirije na berlinskem filmskem festivalu in nagrado občinstva na Liffu.

Trapez (Trapeze; ZDA, 1956)
Burt Lancaster je bil to, čemur pravimo Pravi dedec (z veliko začetnico!) in v tem očarljivem sladkorčku iz davne filmske preteklosti je Pravi dedec v pajkicah. V cirkusu, visoko pod stropom! V pajkicah, smo že omenili? Lancaster, ki je v mladih letih zares nastopal v cirkusu, je v filmu Carola Reeda veliko zahtevnih akrobacij izvedel sam. Njegov junak je nekoč letel po zraku, zdaj pa zaradi pohabljene noge ne more več nastopati. Potem opazi nadarjenega mladega akrobata Tonyja Curtisa in se loti zahtevne naloge: izšolati ga v vrhunskega letalca na trapezu. Gina Lollobrigida (v svojem prvem ameriškem filmu) je lepa in ambiciozna – slavo hoče požeti skupaj z njima in pri tem ji je vseeno, koga mora zapeljati, da bi to dosegla. Najprej poskusi pri Lancastru in ko jo on zavrne, zapelje mladega Curtisa. Ampak tudi z Lancastrom še nista povsem opravila. Recimo samo tole: ljubosumnost visoko v zraku brez varnostne mreže je nevarna reč. Lancaster, ki je bil kajpada odličen igralec, je na berlinskem festivalu dobil medveda za igro. Če bi Curtis in Lollobrigda znala bolje igrati, bi bil to seveda še boljši film, ampak človek ne more imeti vsega.

V plesnem ritmu (Strictly Ballroom, Avstralija, 1992)
On (Paul Mercurio) je iz družine, ki živi in diha ples, in mu je prvenstvo v plesni dvorani preprosto usojeno. A še preden doseže šampionat, ga plesna partnerka zapusti, ker je – škandal! – uporabil svoje plesne korake in ne tistih strogo predpisanih. Ampak on hoče zmagati in plesati po svoje, čeprav mu dopovedujejo, da oboje skupaj ne gre. Izbere si novo partnerko (Tara Morice), ki je skoraj popolna začetnica, in z njo skrivaj vadi. Grda račka, hči španskih izseljencev, se v plesnem ritmu razcveti.
Še preden je avstralski čudežni deček Baz Luhrmann svet navdušil z Romeom in Julijo, še preden je z muzikalom Moulin Rouge zaslovel kot avtor razkošnih spektaklov, je za majhen denar doma v Avstraliji posnel prvenec (ki ga je razvil iz svoje gledališke predstave). Lahkotna, zabavna, seksi, romantična glasbena komedija, je bila prikazana na festivalu v Cannesu in prodana v okrog 90 držav, nikoli pa ni prodrla do naših kinematografov. Kar je bila huda izguba. Čisto zares.

Gora Brokeback (Brokeback Mountain; ZDA, 2005)
Ljubezenska drama med dvema kavbojema? Ki jo je režiral tajvanski režiser? Ja, očitno je recept za uspeh, kajti Gora Brokeback, zgodba o dolgoletni ljubezni dveh kavbojev (Heath Ledger in Jake Gyllenhaal), ki se zbližata, ko poleti na naslovni gori paseta ovce, je navdušila ne le kritike (zlati lev na festivalu v Benetkah, trije oskarji in štirje zlati globusi, skupaj 71 različnih nagrad), temveč tudi občinstvo, saj so filmu homofobični izpadi naredili neprecenljivo reklamo. Razvnele so se tudi debate, ali sta junaka geja ali biseksualca, ampak kot je rekel Heath Ledger: »Mislim, da je šlo za dve duši, ki sta se zaljubili ena v drugo.« Ja, mi tudi.

Z glavo v zid (Gegen die Wand; Nemčija, 2004)
Spoznata se v psihiatrični bolnišnici in je tako že od začetka jasno, da tole ne bo kakšna mila, krotka romanca – če sploh bo romanca. Ona (Sibel Kekilli), uporniška hči turških staršev v Nemčiji, si želi svobode, kakršno uživajo njene vrstnice, in noče vsiljenega zakona z ženinom, ki bi ga izbrali starši, zato prosi njega (Birol Ünel), zapitega in precej starejšega, naj se zgolj formalno poroči z njo. On slednjič privoli in tako postaneta sostanovalca. Ona uživa v svojji novi svobodi in dolgo ne opazi, da se med njo in vedno bolj ljubosumnim možem dogaja več, kot sta načrtovala.
Film scenarista in režiserja Fatiha Akina, ki ga je deloma napisal po lastni izkušnji, je na berlinskem filmskem festivalu dobil zlatega medveda za najboljši film in evropsko filmsko nagrado za najboljši film.

Metulji so svobodni (Butterflies Are Free; ZDA, 1972)
Don (Edward Albert) je od rojstva slep fant, ki se skuša osvoboditi preveč zaščitniške mame (Eileen Heckart) in si izbori pravico, da samostojno živi v najetem stanovanju. V sosednje stanovanje se priseli frfotava blondinka Jill (in kdo zna bolje igrati malo zmešane blondinke kot Goldie Hawn?) in se povabi na kavo. Iz zabavnega skupaj preživetega dneva se rodi instantna romanca, ki pa jo naslednji dan zmoti nenapovedani obisk njegove mame. Po broadwayski uspešnici Leonarda Gersheja, ki je napisal scenarij tudi za film, je režiral Milton Katselas. Eileen Heckart je dobila oskarja za stransko vlogo, Albert zlati globus kot najbolj obetavni mladi talent, najbolj pa seveda žari Goldie.

Zveži me (Atame!; Španija, 1990)
Ne velja za najboljši Almodovarjev film, je pa simpatično in iskrivo razmišljanje o seksu in ljubezni in o tem, kako prvo lahko vodi k drugemu. Antonio Banderas (še preden je prodal dušo ameriškim filmom, kot je temu rekel Almodovar) je ne strašansko uravnovešen fant, sirota, ki je odraščal v sirotišnicah in psihiatričnih ustanovah, Victoria Abril pa porno zvezda, s katero je obseden. Odkar je z njo preživel noč, je ne more več pozabiti, pa jo preprosto ugrabi, da bi jo laže prepričal, da je pravzaprav krasen fant in pravi zanjo. In je pri tem zares prepričljiv.

Impromptu (Impromptu; VB, 1991)
Pisateljica George Sand, ki piše pod moškim imenom in se oblači kot moški, se najprej zaljubi v Chopinovo glasbo, potem pa še v človeka. On je krhek in medel, ona prekipeva od zdravja in odločnosti. On je sramežljiv, ona drzna. To je nenavadna romanca, v kateri sta običajni vlogi lovca in divjadi zamenjani.  Čeprav so osebe zgodovinske, močno sumimo, da so si avtorji pri pisanju te komedije privoščili krepko dozo umetniške svobode. Če boste pri gledanju uživali vsaj pol toliko, kot so pri snemanju igralci, se vam obeta odlična zabava. Pisateljico igra Avstralka Judy Davis, Chopina Hugh Grant, ob njiju pa se izborno zabavajo še Emma Thompson, Mandy Patinkin, Julian Sands in Bernardette Peters.

Priča (Witness; ZDA, 1985)
Amiševski fantič (Lukas Haas) je priča umora v Philadelphiji in izkaže se, da je morilec policist, zato detektiv (Harrison Ford) fantka in njegovo ovdovelo mamo (Kelly McGillis) odpelje domov v amiševsko vas, a na cilju ranjen omaga. Amiši vdovi dovolijo, da ga med okrevanjem nastani v svoji hiši. Jasno, čedna vdova in postavni policist sta si všeč, ampak vaški starešine ji romanco strogo prepovedo. Hrepeneči pogledi še nikoli niso bili tako zgovorni.
Z dvema oskarjema (za scenarij in montažo) nagrajeni film Avstralca Petra Weira je bil ob nastanku strahovita uspešnica (in je dal nov polet stari pesmici pokojnega Sama Cooka). Ni že čas, da se spet spomnimo, zakaj smo ga imeli tako radi?

Hiša letečih bodal (Shi mian mai fu; Kitajska, 2004)
Leta 859 na Kitajskem vre. Dva kapetana (Andy Lau in prelestni Takeshi Kaneshiro) morata izslediti vodjo nevarne prevratniške tolpe. Slepo plesalko (Ziyi Zhang), ki jo sumita, da je povezana s tolpo, najprej aretirata, nato pa se eden od njiju pretvarja, da jo je rešil, drugi pa jima skrivaj sledi. Upata, da ju bo pripeljala naravnost v gnezdo tolpe, ampak vmes med spektakularnimi boji in pobegi se med ubežnikoma splete nežna vez. Laži, zarote, prevare, izdaje. In ljubezen, ki se bori za preživetje.
Še enkrat Yimou Zhang (in Ziyi Zhang), a ta film ne bi mogel biti bolj drugačen od Poti domov – to je ljubezenska zgodba, cepljena na akcijski film. Zveni neverjetno, ampak tule je to absolutno popoln zakon. In ker je režiser perfekcionist, so domišljene tudi najmanjše podrobnosti. In prav vse je paša za oči, od kostumov, do scenografije, bojev, plesov in seveda igralcev. Še posebej igralcev.

Klavir (The Piano; Avstralija, Francija, 1993)
Trmasto Škotinjo Ado (Holly Hunter), ki je že kot otrok nehala govoriti, oče skupaj z njeno nezakonsko hčerko proda v zakon na Novo Zelandijo. Ada najbolj na svetu ljubi svoj klavir, toda njen mož (Sam Neill), pravi, da za klavir v hiši ni prostora. Njegov sosed (Harvey Keitel) Ado veliko bolje razume. In zato odkupi klavir in si izgovori, da ga bo Ada poučevala. Njej pa ponudi, da si lahko klavir odkupi, tipko za tipko – v zameno za spolno igrico. Ali dve.
Zlata palma in igralska nagrada za Holly Hunter na festivalu v Cannesu, in trije oskarji (za scenarij scenaristke in režiserke Jane Campion ter dva igralska, za Holly in Anno Paquin). Prej si sploh nismo mislili, da je pomečkani Harvey Keitel lahko seksi. A smo se prepričali, da je še kako mogoče.

Resnica o mačkah in psih (The Truth About Cats and Dogs; ZDA, 1996)
Abby (Janeane Garofalo) je veterinarka, ki ima na radiu priljubljeno pogovorno oddajo. Ko jo nekega dne poslušalec, fotograf Brian, ki mu je pomagala z nasvetom (Ben Chaplin), povabi na zmenek, Abby na zmenek pošlje svojo sosedo, lepo a butasto manekenko Noelle (Uma Thurman). Stvar se zaplete, ker je čedni Ben obema všeč, on pa je vedno bolj zmeden, saj dekle, ki prihaja na zmenke, govori in razmišlja povsem drugače kot tista, s katero se tako čudovito pogovarja po telefonu.
Predstavljajte si, da je Cyrano de Bergerac ženska. In da ima čisto normalen nos. In da se nič ne mečujejo in nihče ne umre. Drugače je pa čisto podobno. Zelo prijetna, nezahtevna romantična komedija, ki vas mimogrede nauči še kaj koristnega o mačkah in psih. Oh, in o želvah.

Doma s Claudom (Being at Home with Claude; Kanada, 1992)
Ni veliko ljubezenskih filmov, ki bi se začeli z umorom. Tale je hudo poseben in ni lahko gledanje, vendar je izredno močna in prepričljiva drama z malo protagonisti in ogromno dialoga. Roy Dupuis (ki je pozneje pristal v seriji Nikita) na vrhuncu strasti umori svojega ljubimca. Potem mirno počaka na kriminalističnega inšpektorja in mu poskuša razložiti, zakaj je bil umor pravzaprav dejanje največje ljubezni.
Scenarij je po svoji drami napisal René-Daniel Dubois. Kljub angleškemu naslovu je film izvirno posnet v kanadski francoščini. Izogibajte se v angleščino sinhronizirane verzije.