Po več kot treh urah čakanja je iz mogočnega ozvočenja završalo in ob živopisnih odrskih projekcijah se je koncert z naslovno skladbo plošče Chinese Democracy začel.

Axl Rose v Areni.

Ko je Rose ob uvodnih riffih Welcome to the Jungle zavreščal tisto znano »You know where the fuck you are? You're in the jungle, baby!« je dvorana eksplodirala. Oblečen kot zvezdniški kavboj z slabim modnim okusom in velikimi sončnimi očali je pevec popelsaval med svojimi glasbenimi vojščaki in se ob začetku naslonil na preverjene favorite iz prvenca Appetite for Destruction, ki 23 let po izidu še vedno sveni sveže, razburljvo in nevarno.

Ozvočenje je kot zakleto nagajalo – zvočni zid je bil na meji praga bolečine in zato grozljivo razmazan in nerazločen. Kakor se je zvok popravljal in se je repertoar nagibal proti aktualni plošči (Sorry, Better, This I Love) tako je začela dinamika šova precej nihati. Občasno je iz preteklosti potegnil kakšnega asa iz albumov Use Your Illusion (Live and Let Die, You Could Be Mine, November Rain) ali Appetite For Destruction (Rocket Queen, Sweet Child O' Mine) in zavlekel nastop pozno v noč. Do zaključne Nightrain, s katero so končali redni del nastopa, je že nekaj ljudi zapustilo postajo pred dvorano. Konkreten dodatek z Madagascar, Whola Lotta Rosie (AC/DC), Patience, nekaj improvizacijskimi vložki in končno eksplozivno Paradise City je izvabil še nekaj navdušenja iz vidno izžete publike. Ko so ob eksplozijah dimnih bomb in konfetkov po slabih treh urah nastop zaključili ob dva in petnajst zjutraj, je občinstvo delovalo bolj utrujeno od benda na odru.

Galerija