V zadnjih letih so vampirji - z nekaj izjemami - postali tako neznosno seksi, da pametni ženski preostane le še to, da nastavi vrat, vzdihne, ugrizni me, in se prepusti ...

Grof Drakula je drugi največkrat upodobljeni lik v filmih. Prvi je Sherlock Holmes, a se mu prestol že hudo maje. Ne posnamejo več veliko filmov o Holmesu, tistih o bledičnem transilvanskem grofu (ste vedeli, da je čisto malo manjkalo, pa bi bil najznamenitejši vampir doma z avstrijske Štajerske?) se pa nikoli ne naveličajo delati. Drakula, roman Brama (Abrahama) Stokerja, ki sicer ni prvi vampirski roman, zagotovo pa najvplivnejši, je bil leta 1997 star sto let. Manj kot četrt stoletja po njegovem izidu, leta 1920, so ga Rusi že prenesli na filmsko platno. A ni ostala niti ena sama samcata kopija, prav tako so se izgubile tudi vse kopije leto mlajšega madžarskega Drakule, zato si je naslov prvega vampirskega filma v filmski zgodovini prisvojil nemški Nosferatu iz leta 1922.

Ne bomo vas pošiljali gledat nemih vampirskih filmov, niti tistih, v katerih je kot grof (osemkrat) nastopil Christopher Lee, morda najznamenitejši filmski vampir. Ampak kakšnega pol stoletja nazaj so se stvari začele obračati odločno vampirjem v korist – niso bili več samo grozljivi, začeli so postajati zabavni, potem je bil pa samo še majhen korak do tega, da postanejo seksi.

Vampirjem zadnja leta dvigujejo rating tudi knjižne uspešnice o neustavljivo seksi vampirjih, po katerih radostno snemajo filme (kot je tetralogija Somrak in uspešni, a ne preveč dobri filmi) in televizijske serije – na primer deset romanov (enajst od začetka maja) avtorice Charlaine Harris, po katerih je nastala uspešnica True Blood, ali pa Vampirski dnevniki L. J. Smith, ki so tudi dobili svojo istoimensko televizijsko serijo. Obakrat so romani na televiziji sicer močno predelani, ostalo pa je bistveno: vampirji so seksi. Za umret.

* Ne zveni vampirsko, najnovejšemu vampirskemu filmu je naslov Duhovnik (Priest), in je tokrat odločno na strani naslovnega junaka (Paul Bettany) in kolegov, ki se borijo proti izrazito neseksi vampirjem (belkasto sluzasti, brez oči, z zašiljenimi zobmi). Ni film, ki bi ga morali brezpogojno videti, je pa nedvomno prvi svojega žanra: postapokaliptični vampirski vestern. In poleg tega v njem (povsem nevampirsko vlogico) igra Stephen Moyer, vampir Bill iz serije True Blood, drugo, precej večjo, pa Cam Gigandet, eden od vampirjev iz Somraka. Posneto po stripu. Saj.

* Vampirski film, ki ga absolutno morate, ampak res morate poznati, je grozljiva komedija Romana Polanskega z naslovom Neustrašna ubijalca vampirjev (The Fearless Vampire Killers, 1967), ali kot ga poznamo pri nas, Ples vampirjev. Že podnaslov Oprostite, vaši, zobje so v moje vratu, izdaja, da so se vampirske teme tokrat lotili drugače. To zabavno mešanico smeha in groze nam vsake toliko prijazno servira televizija, lahko pa poiščete tudi najbližji oder, kjer uprizarjajo po tem filmu nastali muzikal, ali grusical, kot so ga poimenovali avtorji nemške odrske uspešnice Tanz der Vampire, ki zvesto sledi dogajanju iz filma. Dunajsko verzijo, ki je doživela premiero leta 1997, je režiral prav Polanski. Pozneje se je muzikal/grozikal preselil še v številna mesta. In popolnoma pogorel na Broadwayu, v Evropi je bil pa zelo uspešen. Zdaj manjka samo še to, da po njem posnamejo film.

* Dracula (iz leta 1979) je eden številnih fimov s tem naslovom, ampak ta verzija je nekaj posebnega, ne toliko zato, ker Van Helsinga igra Laurence Olivier, temveč zato, ker grofa povsem drugače, kot so ga igrali doslej, upodablja Frank Langella. Film oznančujejo kot horror/romanco, saj Langella Drakule ne igra kot brezsrčno pošast, temveč tako polnega hrepenenja in otožnosti, da se je gledalkam trgalo srce. Vlogo je izbrusil že v odrski postavitvi, ki mu je prinesla tudi nominacijo za tonyja.

* Film Near Dark (1987) režiserke in koscenaristke (in bodoče oskarjevke) Kathryn Bigelow se v kinu sprva ni dobro odrezal, a si je sčasoma pridobil kultni status. Dogaja se na prerijah ameriškega Zahoda in vampirji niso elegantne, aristokratske pojave, temveč zanemarjeni nomadi, ki potujejo v ukradenem avtomobilu, ki so mu okna prelepili z alufolijo. Adrian Pasdar kot preganjana divjad je tako prikupno zmeden in Bill Paxton kot psihopatski vampir zelo zabaven.

* Ni zelo verjetno, da ste kdaj videli komedijo Rockula (1990), ampak če ste jo, ste si jo najbrž zapomnili po tem, da govori o vampirju, ki mu še na misel ne pride, da bi koga ugriznil. Kri si naroča (v steklenici) v krvni banki. A ima še hujše probleme: spremlja ga prekletstvo – je štiristo let star devičnik, ki mu najdražjo vedno znova tik pred zdajci ubije gusar z leseno nogo. Če hoče seksati, jo mora torej končno že enkrat rešiti, kajti 400 let abstinence je huda reč. V stranski vlogi nastopa Bo Diddley.

* Tudi Blood Ties, televizijski film iz leta 1991, ni utegnil nabrati veliko gledalcev. Zastavljen je bil kot pilot za serijo, ki je potem niso posneli – kar je res škoda, uvodna epizoda je namreč zabavna in seksi. Dogajanje je postavljeno med kalifornijske potomce priseljencev iz Karpatije. »Vampir«, trdijo, je grd, rasističen izraz, oni so »karpatski Američani«. Ti potomci Lilit, Adamove prve žene, vratov ne grizljajo več, razen v ljubezenski predigri, pa še to samo s privoljenjem partnerja.

* Krvava Marie (ali Innocent Blood, 1992, kot se je film Johna Landisa imenoval v izvirniku) je posrečeno združil dva žanra, vampirski in gangsterski film in navrgel še ščepec komedije. Naslovna junakinja (Francozinja Anne Parillaud) je vampirka v Pittsburghu, ki ugrizne šefa lokalne mafije, ker pa ga ne utegne usmrtiti, zelo presenečeni gangster širi okužbo naprej. Marie skuša narediti red, pomaga pa ji nezaupljivi kriminalist (Anthony LaPaglia), ki je še toliko bolj slabe volje, ker ga mladenka neustavljivo privlači. Ja, ljubezen med ljudmi in vampirji je mogoča. Seks tudi.

* Buffy The Vampire Slayer, film iz leta 1992, je bil predhodnik istoimenske (precej bolj temačne) serije, ki pa sta jima skupna samo naslovna junakinja in scenarist Joss Whedon. Parodično mešanico komedije, akcijskega filma in grozljivke odlikujejo duhoviti dialogi in najbolj zabavna vampirska smrt v zgodovini filma. Šef krvosesov je zlovešči Nizozemec Rutger Hauer, ampak prava vampirske zvezda je Paul Reubens. In ne, tukaj Buffy ni zaljubljena v vampirja.

* The Wisdom of Crocodiles (1998), presenetljivo, ni film o krokodilih, temveč romantična srhljivka o vampirjih. No, o enem samem vampirju, ki ga zasanjano igra takrat še ne slavni Jude Law. Čedni plavolasec z nemogočim priimkom Grlscz se potika po Londonu in zapeljuje lepa in nesrečna dekleta, ki jim potem pregrizne vrat – dokler ne sreča ženske, ki mu je tako zelo všeč, da bi je bilo čisto zares škoda za kosilo. Ampak po drugi strani, če ne je, bo pobralo njega. Ah, kaj storiti, kaj storiti? Na DVD-ju ga boste našli pod naslovom Immortality.

* Enemu je naslov Spusti pravega noter (Lat den rätte komma in, 2008), drugemu pa Spusti me k sebi (Let Me In, 2010), prvi je švedski in drugi ameriški, oba pa sta posneta po švedskem romanu Johna Ajvida Lindquista. Oba pripovedujeta o prijateljstvu dveh osamljenih otrok, o dvanajstletnem fantku brez prijateljev, ki ima težave tudi doma, in njegovi nenavadni vrstnici, ki tudi nima prav veliko prijateljev, najverjetneje zato, ker ljudem pije kri in se mora zato veliko seliti. Ampak za pravo prijateljstvo tudi vampirstvo ni ovira, se izkaže.

* Čisto nov je ameriško-kanadski filmček Vampire (2010, prikazan na letošnjem berlinskem festivalu), ki ima kljub neizvirnemu naslovu zanimiv zasuk v zgodbi: naslovni junak ni nesmrtnik s čekani, temveč na videz neškodljiv (in povsem smrten) učitelj. V prostem času pa po spletu išče nesrečna dekleta, jim predlaga samomorilski pakt. In potem prijazno predloži še metodo: poskrbel bo, da bodo brez bolečin izkrvavele. Ampak potem se seveda zgodi, kar se mora zgoditi: v eno od potencialnih žrtev se zaljubi. In ga puščanje krvi nenadoma ne zanima več.