Jezebel ali kako izgubiš moškega - oblečeš rdečo obleko, jasno.

Tole so filmi o ženskah, ki se zavejo svoje moči. O ženskah, ki se ne predajo. Nikoli. O ženskah, ki si pomagajo med seboj. Ne zaradi nekakašne sentimentalne ideje o sestrstvu, ampak zato, ker je življenje tako lažje in lepše. Privoščite si jih, lahko tudi v neomejenih količinah. Zanesljivo ne redi.

Jezebel (Jezebel, ZDA, 1938) – črno-bela drama Williama Wylerja o trmoglavi južnjaški lepotici pred ameriško državljansko vojno je Bette Davis v naslovni vlogi prinesla drugega (in zadnjega) oskarja (filmu pa pet nominacij in dva oskarja). Pa je Bette vlogo menda pravzaprav dobila le za tolažbo, ker ji niso hoteli dati vloge Scarlett O'Hara v filmu V vrtincu. No, priložnost je vsekakor temeljito izkoristila.
Škandalozna Jezabela je Julia, muhasta lepotica, ki je navajena, da je vedno vse po njenem. Ko je zaročenec (Henry Fonda) noče spremiti po nakupih, si iz maščevanja za najpomembnejši ples sezone naroči drzno rdečo obleko. Kot neporočeno dekle bi morala priti v belem, toda ona ne posluša svaril in prikoraka v svoji rdeči obleki. In povzroči škandal. In izgubi zaročenca. Da bi se opravičila? Ne, to pa ne.

Major in smrklja (The Major and the Minor, ZDA, 1942) – romantična črno-bela komedija, prvi ameriški film Billyja Wilderja, pripoveduje o ženski (Ginger Rogers), ki pusti službo v New Yorku in se sklene vrniti domov v Iowo, a na železniški postaji spozna, da nima dovolj denarja, zato se preobleče v dvanajstletnico in si kupi otroško vozovnico. Ko jo sprevodnik zasači pri kajenju, se zateče v kupe mehkosrčnega majorja (Ray Milland), ki jo vzame pod perut. Ne dobesedno, ampak ko pride na vlak še njegova zaročenka, se ji vse skupaj zdi sumljivo in stvari se strašansko zapletejo … Legenda pravi, da je Wilder Millandu ponudil vlogo, ko sta se po naključju ustavila drug poleg drugega pred rdečim semaforjem. Ginger Rogers vsekakor ni podobna nobeni dvanajstletnici, ki jo poznate, med snemanjem jih je imela že več kot trideset, ampak hej, kdo pa pravi, da morajo biti zapleti v romantičnih komedijah verjetni?

Ciociara (La ciociara, Italija, 1960) – dramo o ženski, ki naredi vse, da bi obvarovala svojo hčerko, je Vittorio De Sica posnel po istoimenskem romanu Alberta Moravie. Film je Sophii Loren pri nesel igralsko nagrado festivala v Cannesu in prvega oskarja.
Med drugo svetovno vojno ovdovela Cesira dvanajstletno hčerko odpelje iz Rima, ki ga zavezniki bombardirajo, na deželo. Toda življenje je tudi tam težko in nevarno. Mati in hči morata preživeti marsikaj, preden se ob koncu vojne vrneta v Rim.

Nadštevilna (Prekobrojna, Jugoslavija, 1962) – nekoč zelo priljubljena komedija z Mileno Dravić in Ljubišo Samardžićem v glavnih vlogah.  Mileni Dravić v naslovni vlogi je prinesla puljsko zlato areno, pripoveduje pa o podeželskem dekletu, ki se vtihotapi v delovno brigado, kamor je odšel njen fant. On je ni vesel, ker se je zaljubil v drugo, ampak deklica se preprosto ne da odgnati.

Tistega lepega dne (Jugoslavija, 1962) – slovenske klasike, črno-bele komedije Franceta Štiglica z Dušo Počkaj in Bertom Sotlarjem, so televizijski gledalci vedno veseli. Dogaja se na Primorskem med fašistično okupacijo, a to je predvsem romantična komedija o možakarju, vdovcu s kopico otrok, ki potrebujejo mamo. Njegovi prvi dve ženi sta bili sestri, zato se hoče zdaj poročiti še s tretjo sestro, ki pa so jo že obljubili drugemu. Možakar trmasto vztraja, pri tem pa spregleda mile poglede, ki mu jih meče druga, odrezava Hedvika.
Hello, Dolly (Hello, Dolly!, ZDA,1969) – muzikal, posnet po istoimenski broadwayski uspešnici, je bil nominiran za sedem oskarjev in dobil tri; to je seveda predvsem film Barbre Streisand (ki ni bila niti nominirana) v glavni vlogi ženitne posrednice, ki išče ženo za bogatega trgovca (Walter Matthau). On si je sicer že našel kandidatko, ampak posrednica je trdno odločena, da mu jo bo izbrala ona.
Če imate radi filme o močnih ženskah preplavljene s petjem in plesom, lahko seveda izbirate še med drugimi muzikali Barbre Streisand – ženska pač nikoli ni igrala venečih vijolic,  vedno in povsod samo odločne dame: Smešno dekle (Funny Girl, 1968) in nadaljevanje Smešna gospa (Funny Lady, 1975) ali bolj melodramatična Zvezda je rojena (A Star Is Born, 1976) in Yentl (1983).

Kako se znebiš svojega šefa (Nine to Five, ZDA, 1980) – komedija je balzam za srčke vseh tistih, ki so kdaj sanjale, kako bi obračunale z zoprnim šefom.  Tri kolegice (Jane Fonda, Lily Tomlin in Dolly Parton v svojem debitantskem filmu) zvečer v baru utapljajo gorje, ki jim ga povzroča zatiralski, seksistični šef (Dabney Coleman). Ko se ga pošteno nacedijo, si priznajo, kako fantazirajo, da so obračunale s šefom. Sanjarije kmalu tudi uresničijo – šefa ugrabijo, v podjetju pa začnejo izvajati prepotrebne in dobrodošle spremembe.
Naslovna pesem je bila eden največjih hitov Dolly Parton in je bila nominirana tudi za oskarja, film pa je bil tako uspešen, da ste mu sledila istoimenska televizijska serija in odrski muzikal.

Vojak Benjamin (Private Benjamin, ZDA, 1980) – komedija z Goldie Hawn v glavni vlogi je bila ena največjih uspešnic leta in je spočela tudi istoimensko televizijsko serijo. Judy Benjamin je razvajena židovska princeska, ki na poročno noč ovdovi in potem ne ve čisto dobro, kaj bi sama s seboj, pa se da prepričati lisjaku, ki novači vojake, da je vojska kot nalašč zanjo. A Judy in vojska si nista všeč, Judy ga vedno znova polomi in hoče nazaj domov, a iz gole trme ostane. In odkrije, da je pravzaprav precej nadarjena za vojaško kariero.

Osmi potnik 2 (Aliens, ZDA, 1986) – zf drama, nadaljevanje uspešnice Ridleyja Scotta iz leta 1979, ki ga je tokrat režiral James Cameron, je morda najboljši od štirih filmov o Osmem potniku. Lahko se seveda ne strinjate, je pa zagotovo film, v katerem je neustrašna poročnica Ripley (Sigourney Weaver) najbolj človeško topla. Ripleyjeva se z oddelkom marincev vrne na planet, kjer so v prejšnjem filmu nevede pobrali grozljivega potnika. Naseljenska kolonija, ki so jo medtem tam ustanovili, je brez znakov življenja, a potem najdejo edino preživelo, deklico Newt. Nepričakovano materinska Ripleyjeva se mora bojevati ne le proti vesoljkim pošastim, temveč tudi proti izdajalcu v lastnih vrstah, ki ogroža njihova življenja. Sigourney Weaver, ki je svojo junakinjo poimenovala Rambolina, je dobila svojo prvo nominacijo za oskarja, eno od sedmih, ki jih je dobil film, kar je bilo vsekakor nenavadno za film tega žanra.

Ženske na robu živčnega zloma (Mujeres al borde de un ataque de nervios, Španija, 1988) – črna komedija, prvi veliki mednarodni uspeh režiserja Pedra Almodovarja, ki je svetu predstavila tudi mladega Antonia Banderasa. In bila nominirana za tujega oskarja.
Film spremlja dan v življenju igralke Pepe (Carmen Maura). Pravkar jo je zapustil ljubimec, ki mu mora povedati nekaj zelo pomembnega, prijateljica razmišlja o samomoru, ljubimčev odrasli sin si je prišel ogledat stanovanje, ljubimčeva nora žena pa je pravkar prišla iz bolnišnice. Ne, Almodovarjeve zgodbe niso nikoli preproste, vedno pa zelo zabavne.

Delovno dekle (Working Girl, ZDA, 1988) – komedija o zelo sposobni tajnici (Melanie Griffith), njeni šefinji (Sigourney Waver) in moškem (Hsrrison Ford), v katerega sta obe zaljubljeni. Ko si šefinja na smučanju zlomi nogo, njena tajnica odkrije, da hoče šefinja prevzeti zasluge za njene dobre ideje, pa še svojega fanta (Alec Baldwin) v postelji z drugo, in takrat reče, dovolj! Pa si sposodi ime (in garderobno omaro) odsotne šefinje ter začne končno uresničevati svoje ambicije. Film, pesem Let the River Run, Melanie Griffith in Sigourney Weaver so dobili zlate globuse, pesem pa potem še oskarja. In ja, seveda so potem posneli tudi televizijsko serijo, ki se je odlikovala samo po tem, da je naslovno vlogo igrala takrat še neznana Sandra Bullock.

Jeklene magnolije (Steel Magnolias, ZDA, 1989) – drama/komedija, posneta po močno predelani istoimenski drami Roberta Harlinga, pripoveduje o ženskah z ameriškega Juga, ki se zdijo krhke kot magnolije, a so močne kot jeklo. Kot ženske vsepovsod se zbadajo in pričkajo, a si v težkih trenutkih vedno stojijo ob strani.
Zasedba je bila čisto zares zvezdniška: Sally Field, Dolly Parton, Shirley MacLaine, Olympia Dukakis, Daryl Hannah in še ne zelo slavna Julia Roberts, ki je imela med snemanjem kratko romanco s filmskim možem Dylanom McDermottom.

Klub vražjih babnic (The First Wives Club, ZDA, 1996) – v komediji, posneti po istoimenskem romanu Olivie Goldsmith, so se odlično ujele Goldie Hawn, Diane Keaton in Bette Midler, v njem pa se je našlo veliko žensk srednjih let – še posebej pa ločenke, ki so jih možje, tako kot ženske v filmu, zamenjali za novejši model. Štiri prijateljice si ob diplomi obljubijo, da si bodo vedno pomagale, a seveda kmalu izgubijo stike. Leta pozneje ena od njih naredi samomor, preostale tri, ki jim tudi ne gre prav dobro, pa se na njenem pogrebu znova srečajo, ustanovijo Klub prvih žena in svojim dedcem prisežejo maščevanje. Ki je čisto zares sladko. Govorice o nadaljevanju se niso nikoli uresničile, zato pa so film leta 2009 predelali v (ne zelo uspešen) odrski muzikal.

Elizabeta (Elizabeth, VB, 1998) – odlična biografska drama o mladih letih Elizabete I., ko je mlada kraljica še iskala ravnotežje med osebnim življenjem in vladarsko dolžnostjo. Naslovno vlogo je zavrnilo več znanih igralk, med drugimi Nicole Kidman, Catherine Zeta Jones, Helena Bonham Carter in (?) Juliette Binoche, nazadnje pa je v njej zablestela Avstralka Cate Blanchett. Film se sicer precej svobodno poigrava z zgodovinskimi dejstvi, a gledalcev in kritikov to ni motilo.
Sedem nominacij in en oskar (za masko), leta 2007 pa še nadaljevanje Elizabeth: The Golden Age, ki ga je znova režiral Shekhar Kapur. Elizabeta je bila seveda še vedno Cate Blanchett.

Soba za paniko (Panic Room, ZDA, 2002) – v srhljivki Davida Fincherja bi morala sprva igrati Nicole Kidman, ki pa se je zaradi poškodbe umaknila. Zamenjala jo je Jodie Foster in takrat je to postal »drugačen film«, je rekel Fincher. Ločenka Meg (Jodie Foster)  z enajstletno hčerko (Kristen Stewart, poznejše vampirjevo dekle iz Somraka) v New Yorku kupi hišo, ki ima tudi sobo za paniko, varno sobo, kamor se prebivalci lahko zatečejo pred napadom, na primer pred roparji. Prav noč po njuni vselitvi v hišo vdrejo trije čudni tiči (Jared Leto, Forest Whitaker in Dwight Yoakam), ki mislijo, da je hiša še prazna. Meg se zbudi in se s hčerko zapre v varno sobo – a vlomilci hočejo vrednostne papirje, ki so zaklenjeni v sefu varne sobe, zato poskušajo vse mogoče, da bi ju izbezali ven. Meg mora biti zelo iznajdljiva in zelo pogumna, da ubrani sebe in hčerko.

Zelo dolga zaroka (Un long dimanche de fiançailles, Francija, 2004) – romantična drama o ljubezni, ki jo prekine prva svetovna vojna. Mathilde (Audrey Tautou) izve, da je njen zaročenec umrl – zaradi dezerterstva naj bi ga sramotno ustrelili – vendar ona ne verjame, da je mrtev, in začne po vojni raziskovati, kaj se je v resnici zgodilo na bojišču. Film, ki ga je Jean-Pierre Jeunet posnel po istoimenskem romanu, je dobil dve nominaciji za oskarja (a nobenega kipca) in zvrhan koš nominacij za cezarja (in pet nagrad).