Demoni in novinarji je prva knjiga hrvaške avtorice Milane Vuković Runjič, ki je prevedena v slovenščino. Podnaslovljena kot resnična zgodba o redakciji med recesijo, je napisana tako, da bi se lahko zgodila kjerkoli v času krize, ne le v Zagrebu. Tudi pri nas. Prevoda se je lotil Dejan Vodovnik, urednik ljubljanske redakcije na dnevniku Delo.
 Prevoda se je lotil Dejan Vodovnik, urednik ljubljanske redakcije na dnevniku Delo. |
O pisateljici, ki je napisala že nekaj knjižnih uspešnic, Vodovnik pravi, da je odlična piska, kolumnistka in zelo aktivna na hrvaški kulturni in medijski sceni. Tudi sam se je poleg novinarstva že nekajkrat poskusil kot pisatelj, tako da so jima novinarstvo in knjige skupna točka.Ali je knjiga ob izidu dvignila veliko prahu na Hrvaškem? Že na začetku avtorica omeni pajdašenje novinarjev in politikov. Ob izidu je knjiga dvignila precej, predvsem medijskega prahu. O njej so imeli veliko povedati tisti, ki so se, pretežno kot demoni, prepoznali v njej. Marsikomu ni bilo po volji, da jih kdo omenja, kako se kot dvoličneži poskušajo vplesti v vse pore družbenega dogajanja. Vsekakor je bil izid knjige odmeven, še posebej, ker je v njej z novinarskega vidika opisan tudi eden najbolj kontroverznih političnih dogodkov na Hrvaškem, odstop premierja, zoper katerega trenutno poteka celo kazenski pregon. Avtorica je zelo pronicljivo opisala razmere v družbi, s poudarkom na delovanju medijev, ki – roko na srce – vedno tudi ne odigrajo tiste vloge, ki se od njih pričakuje. To pa je, med drugim, da nadzirajo oblast in opozarjajo na nepravilnosti, čeprav tej isti oblasti niso pogodu. Ni naključje, da se je avtorica po izidu knjige odločila izdajati za svojo revijo, Sajam taštine, v kateri objavljajo necenzurirane in neskrajšane članke ugledni hrvaški novinarji in pisci.Menite, da je res recesija tista, ki je kriva za politiziranje medijev?Recesija sama po sebi ni kriva za to. Res pa je, da v krizi vse, kar se dela v kakem mediju narobe, prej pride do izraza in se prej odkrije. Tudi politiziranje medijev je v kriznem času bolj očitno, čeprav so pritiski različnih vzvodov oblasti na medije navzoči ves čas. V krizi so le bolj izraženi.Dnevnik, tednik, kroženje novinarjev, postavljanje in odstavljanje urednikov, tišanje glasnih ... vas dogajanje spominja na vašo matično hišo Delo?Ne, ne spominja me na časopisno hišo Delo, v kateri sem tudi zaposlen. Prej me vse to spominja na splošne razmere v novinarstvu in medijih, pri nas in tudi širše. Že kar nekaj časa apetiti po lastništvu v medijih prihajajo z vseh strani. Od politike, gospodarstva in drugih interesnih skupin ter še koga. Vem, da nas je kar nekaj novinarjev in urednikov (ne le na Delu, tudi pri drugih časopisih), ki se pod temi pritiski ne bomo uklonili. Verjamem namreč, da se vsak, ki se odloči, da bo novinar, zaveda, kaj ta poklic pomeni in kakšno je njegovo poslanstvo. Res je tudi, da je v zadnjem času ugled novinarskega poklica precej okrnjen. Prepričan pa sem, da si ga lahko novinarji sami spet povrnemo, če bo seveda dovolj volje in samokritičnosti. Ni brezplačnega kosila – tega se mora pač zavedati vsak, ki se ukvarja z novinarstvom.
|
