Po nasilni izselitvi smo pred mikrofon postavili favorita Big Brotherja slavnih, raperja Zlatkoja. Zlatko je takoj po izselitvi začel promovirati svoj nastop v ljubljanski Cvetličarni na božični večer.
 Zlatko je takoj po izselitvi začel promovirati svoj nastop v ljubljanski Cvetličarni na božični večer. |
Kdo je sprovociral koga: vi Brata ali Brat vas?
Big brotherja sem psihično ubil. Nisem vedel, da je tako mehak. Odločil se je, kot se je. V hišo nisem prišel po zmago, ampak delat šov. Če bi vedel, da je za izselitev dovolj, da ne nosiš mikrofona, bi to naredil že četrti teden. Nikoli si nisem zelo želel oditi, a kaj se je v hiši takega dogajalo, da bi bilo vredno ostati? Notri ni prav veliko ljudi. A gledalci me niso spustili ven, zato je bilo vredno vztrajati. Brat me ni zlomil, nikoli me ne bi. V hišo sem šel igrat. To je igra z režiserjem, snemalci, producenti, scenaristi ... To ni bila zgodba o meni. To je bila zgodba z Zlatanom Čordičem, raperjem iz Fužin. In v hišo nisem šel delat "pizdarij", ampak šov.
Nekateri so se že na začetku spraševali, kako se boste obnesli v tej mali hiši.
Ljudje res niso pričakovali, da bom zdržal. Mislili so, da bo to konec moje kariere, da se bom potopil v džakuziju. Hiša je majhna, a ne tako majhna kot možgani sostanovalcev. Vsi so pametni, jaz sem bil edini neumen – očitno je Brat to videl in me izselil. Nimam velike želje, da bi se vrnil, žal mi je le otrok, ki so dobili od staršev pet evrov žepnine in jo skurili za SMS-glasovanje v mojo podporo. In potem me po sedmih tednih vržejo ven. S tem so vrgli ven vse mlade fante in punce, ki imajo, kot jaz, velika ušesa in se tega sramujejo. Ne sramujte se! Bodite ponosni, da lahko bolje slišite težave drugih!
Je bilo nadiranje Brata ventil za sproščanje?
Ne! To je bil del šova, predstava. Ne pozabite: jaz sem igralec in hiša je oder. Naj vas vidim to početi 24 ur na dan. Zunaj ne vidite 20-dnevne tišine, dveh ur grizenja nohtov, življenja, ki se vrti okoli cigaret in kave. Big brother je bil moj prijatelj, s katerim sem se šalil, pogovarjal, zafrkaval. Če ni razumel moje šale, bi me lahko poklical v spovednico; pojasnil bi mu, kaj počnem. Vselili so me, ker so vedeli, da je to moj stil, in če tega od mene niso pričakovali, bi mi lahko povedali v spovednici.
Zakaj ste sploh šli v hišo? Niste kakšen hočem-biti-zvezdnik ali uveli muzikant.
Želel sem, da me opazijo tudi tisti, ki me še niso, osnovnošolci, mulci na ulici, ki jim uredniki radijskih postaj ne dovolijo priti v stik z mojo glasbo. Zdaj me poznajo tudi njihovi starši. Notri sem pokazal, kdo in kaj sem in da moje življenje ni ritolizništvo in da v hišo nisem prišel po zvezah, ampak kot otrok Slovenije.
Posnetek pogovora najdete tukaj.
|
