Matej Špehar, po domače Racman, je bil kar nekaj let priljubljena jutranja trojka Radia Hit, s Špelo in Pečem je prebujal Slovence in bil na tem radiu programski direktor. Potem so ga zvabili na radio Aktual (tako je Matej preimenoval nekdanji RGL!), ki pa ga je po dveh letih zapustil in se vrnil na Radio Hit kot svetovalec. Na Aktualu se je lotil Facebooka, tako kot smo se ga vsi, on morda še malo bolj – tudi za potrebe radia. Danes od Facebooka živi. Samo od tega. Le kako mu je to uspelo?

Na Facebooku moraš biti to, kar si, pravi Racman.

Matej, vi ste eden redkih, ki živite od Facebooka – kako ste notri padli, zakaj vas je FB začel privlačiti, ste heker ali kaj?
Ne, jaz sem čisto navaden uporabnik, ki so ga pred dvema letoma in pol sodelavci skoraj porinili v to – da moram biti gor –, meni pa je bilo to skoraj odveč, tako kot večini ljudi, ki so polno zaposleni in imajo svoj elektronski predal, svoj telefon, vse ostale komunikacijske kanale …, da bi si odprl še eno fronto, na kateri moraš komunicirati, se pogovarjati z ljudmi, jim odgovarjati – res mi ni bilo do tega. Ampak radovednost me je premamila in sem šel poskusit. In po 14 dneh sem padel notri. Stvar vsakega posameznika je, ali bo na FB-ju delil svojo zasebnost, slike, misli, kje pije, v katerem jarku je končal. Že dve leti nazaj je bilo gor ogromno uporabnikov Facebooka, in če si vidno podjetje, moraš med ljudi – tukaj lahko na eleganten način prideš med občinstvo, če se vsega pravilno lotiš, pa s tem skoraj nimaš stroškov. In iz teh začetnih poskusov – ko smo na radiu objavili novico v etru in še na FB-ju – se je začel večati obseg uporabnikov in poslušalcev radia. Nato se je opazno začela vzdigovati še obiskanost spletne strani. Facebook me je začel zanimati tudi s poslovne plati.

Menda je bil vaš prvi preboj na FB-ju Rock Otočec.
To je bil res prvi konkreten primer uspeha. Radio Aktual je bil medijski pokrovitelj dogodka, in Franciju Keku sem predlagal, pojdimo na Facebook – v enem mesecu se je 3000 ljudi 'spoprijateljilo' z Rock Otočcem. Za dve leti nazaj je bila to fantastična številka. Facebook se je izkazal kot odličen komunikacijski kanal za vse potencialne obiskovalce te prireditve. Pogovarjali so se, kje bodo postavili šotore, kako se bomo metali po blatu, komentirali lanske fotografije, katere skupine bodo nastopile, potem smo vklopil še Keka, da je začel komunicirati … Preprosto smo dosegli, da so bili ljudje čisto 'zakurjeni' in so komaj čakali prireditev. Naslednje leto smo začeli akcijo še prej in uspeh je bil še večji – danes ima Rock Otočec 13.000 uporabnikov.

Z Aktuala ste se vrnili na Radio Hit in 'postavili' FB tudi tam – menda je postal najbolj obiskan na FB-ju.
Opazil sem, da se da zelo dobro kombinirati tradicionalne medije, v našem primeru radio in nove platforme – Facebook in splet. S pravilno komunikacijo imajo vsi nekaj od tega. Ta trenutek ima Radio Hit 65.000 zasledovalcev in to je že takšna številka, da se je FB že močno približal radijskemu dosegu – po številu poslušalcev in uporabnikov – se približujeta. FB je postal zelo močan in predvsem odziven medij. Na FB-ju ne 'palijo' plakati, klasične reklame – uporabniki so enakovredni administratorju. Komunikacija ni več enosmerna, teče v obeh smereh. Ljudje radi sodelujejo, odgovarjajo, dajejo pobude. Za razliko od tradicionalnih medijev je na družabnih omrežjih 'feedback', ki v takšni meri ni bil mogoč še nikjer.

Kot vem, delate tudi za 'resna' slovenska podjetja.
Ker je bila radijska zgodba na FB-ju tako uspešna, so res začele prihajati ponudbe čisto nemedijskih podjetij, blagovnih znamk. Na začetku je bil to še moj hobi, pred pol leta pa sem popolnoma zapustil radijsko zgodbo in se posvetil izključno družabnim omrežjem. Malo je smešno, ko me je babica pred kratkim vprašala, če res nisem več na radiu in od česa zdaj živim. Ko sem ji pojasnil, da od interneta, ji ni bilo nič jasno, ko sem ji omenil Facebook, pa še manj. To je nov medij, ki pa je uporaben skorajda za vsakega, sploh za tiste, ki se šele podajajo v poslovne vode, pa preprosto nimajo sredstev, da bi še oglaševali. Vzemimo za primer novoodprto gostilno – če ima zadovoljne stranke, te širijo dober glas – včasih je šlo od ust do ust. Sedaj gre prek FB-ja hitreje – ko v gostilni nekaj dobrega poješ, lahko že na poti domov napišeš, da je bilo res dobro. Morda celo na zid objaviš kakšno fotografijo specialitete na krožniku. In za to izve 130 prijateljev. Lahko rečemo, da gre za komunikacijo od ust do ust na steroidih. In to informacijo moraš izkoristiti, če si dober gostilničar – odpreš FB stran, na katero daješ recepte, sprašuješ goste, kaj bi dali na meni za kosilo, jih zmotiviraš, da postanejo tvoji 'prijatelji', spoznajo kuharja, ti zaupajo, da bodo dobili svežo, dobro hrano, da se lahko pritožijo. In ljudje se identificirajo s to gostilno, trgovino, kopališčem, podjetjem … To je tvoj medij, to so ljudje, ki so potrdili, da jih tvoja blagovna znamka zanima. To je zelo drugače od klasičnega oglaševanja, ko ne veš, koga boš z oglasom dosegel. Tukaj ciljaš na natančno določene ljudi, ki so tvoji blagovni znamki že naklonjeni. In po koncu akcije so ti ljudje še vedno s tabo, so tvoji. In o tebi širijo dober glas. To je sveti gral oglaševanja. To je zlata jama, ki se je šele začela kopati.

Vi se ukvarjate tudi z glasbeniki – nekoč so imeli vsak svojo spletno stran, danes to ni več dovolj.
Na spletno stran moraš priti. Običajen človek vsak dan obišče nekaj spletnih strani, po navadi novičarskih portalov. Na neko korporativno stran nekega podjetja pa greš samo, če te nekaj posebej zanima – kdaj imajo odprto, telefonska številka, njihov e-mail. Isto je z glasbeniki – uporabnik bo šel pogledat samo nekajkrat, morda po informacijo, kdaj je kakšen koncert. Na FB-ju pa je 600.000 Slovencev – skoraj vsak tretji torej – in informacija sama pride do njih! Ne greš pogledat, kdaj ima Jan Plestenjak koncert, ampak ta informacija sama pride do tebe. Tako kot vidiš, kje je bila tvoja prijateljica na dopustu – ker je objavila slike z morja –, tako kot vidiš, če ima nekdo rojstni dan, informacija sama pride do tebe. To je glavna razlika med spletno in FB stranjo.

A Jan Plestenjak ne more priti na moj zid, če ga nisem potrdila kot prijatelja.
Tu sta dve kategoriji: ena je zasebni profil, kot ga imava vi in jaz, Jan pa je takoj naredil stran za prijatelje, ki jih ni treba potrjevati – če enkrat klikneš, da ti je Jan všeč, ti FB avtomatsko pošilja njegove novice na tvoj zid. To je tak zelo nevsiljiv način. Če te ne zanima, greš pač naprej. Od uporabnika je odvisno, koliko se odpre navzven in koliko pusti vdreti v zasebnost: na mojem osebnem profilu vidiš mojo radijsko zgodovino, neke neumnosti, ki jih kvasim, ni pa moje družine, moje žene, slik mojih otrok. Moja žena ima pa vse to gor – kje smo bili, kje smo jedli, ampak mene ne označi na fotografijah, vse ima odprto samo za ozek krog ljudi – za prijatelje dodaja samo ljudi, s katerimi bi z veseljem šla kadar koli na kavo.

Tako kot pridejo podjetja – pridejo do vas tudi znani Slovenci.
V moji radijski zgodovini sem prekrižal pot mnogim znanim Slovencem. Z mnogimi smo se tudi spoprijateljili – tako da jim rade volje pomagam. So večinoma vsi še bolj analogne duše (smeh). Predvsem jih poskušam izobraziti, jim pomagam vsebinsko in tehnično – ampak vztrajam, da sami pišejo tekste. Ker na Facebooku moraš biti tisto, kar si, bleferji se hitro odkrijejo.

Kaj potem počnete?
Nina Pušlar mi s koncerta pošlje fotografijo in jo objavim na FB-ju – a komentar je njen. Midva sva sicer dnevno na telefonih, e-mailih, Skypu in debatirava, kaj bi objavili. Klasične medije lahko izvajalec včasih celo preskoči – svoje občinstvo lahko glasbenik sedaj doseže direktno, brez posrednika, brez tradicionalnega medija. Glasbeniki so do sedaj 'feedbacke' doživljali samo na koncertih – zdaj pa lahko oboževalci kadar koli komentirajo skladbo, videospot, nastop. Brez posrednika.

Koliko zasebnosti naj neka javna oseba deli z oboževalci?
Več ko je deliš, bolje je. Ker oboževalec te ima za prijatelja in mu je všeč, če deliš z njim neke svoje osebne misli. Seveda pa sam določiš, kako globoko ga spustiš. Sam postaviš meje. Nihče ne mara PR sporočil. Na FB-ju je zelo malo prostora za tovrstna PR sporočila.

Katera populacija piše več – ženska ali moška?
Ženska. Ženske so bolj angažirane, aktivne, bolj zgovorne, moški pa bolj spremljamo. Punce dominirajo po številu in po aktivnostih.

O čem govorite na predavanjih? O tem, o čemer se pogovarjava midva?
Ne govorim o tem, kako lahko najdeš punco (čeprav obstaja statistika, seveda ameriška, da se je eden od osmih poročenih parov spoznal prav na družabnih omrežjih), ampak bolj s poslovnega vidika – kako lahko neka blagovna znamka, z minimalnim vložkom in nekaj dela, dosti pridobi. Od uspešnih primerov do običajnih napak.

In kako najdeš fanta prek FB-ja?
Bil si na neki zabavi, všeč ti je bila punca, do nje nisi upal pristopiti, potem vidiš to punco na fotografijah z zabave, nekdo jo je označil na fotografiji in ti lahko stopiš z njo v stik. Potem se lahko srečata v živo. In to ni samo za 'mladiče'. V Sloveniji je 60.000 uporabnikov Facebooka starejših od 50 let. To je številka, ki podre stereotipe, da je to samo za mlade. Vseh slovenskih uporabnikov pa je 600.000. Ironija je, da je to družabno omrežje postavil človek, sedaj pri 26 letih eden najbogatejših Zemljanov, ki je bil popolnoma asocialno bitje. Mark Zuckerberg je omrežje postavil zato, da bi dobil punco.