Na Viktorjih izgubil nedolžnost | ![]() |
Marko Naberšnik je dobitnik viktorja za posebne dosežke, kar si je zaslužil s filmskim prvencem Petelinji zajtrk. Še pred tem je prireditev kot režiser soustvarjal. V reviji Stop se spominja, kako je prav v Cankarjevem domu izgubil svojo poklicno nedolžnost... Prvič je pri Viktorjih sodeloval leta 2003, ko je Slovenija spoznala Tjašo Železnik in Jurija Zrneca. "Bil sem asistent režije in skrbel sem za televizijski prenos z rdeče preproge, za prihod znanih Slovencev na prireditev. To je bilo le leto dni po diplomi na AGRFT in z delom na tako velikih prireditvah nisem imel izkušenj. Kot asistent se z ustvarjalno mrzlico nisem preveč obremenjeval, saj so bile moje naloge obvladljive in nisem bil odgovoren za izvedbo celotne prireditve. V nasprotju z mnogimi sem lahko sedel v zaodrju in priskočil na pomoč, če so me potrebovali. Takrat nisem niti slutil, da me iz ozadja opazuje in preverja produkcijska ekipa celotne prireditve. To se mi je posvetilo šele pol leta kasneje, ko sem prejel vabilo na sestanek in ponudbo, da prevzamem režijo celotnih Viktorjev. Kar zataknilo se mi je v grlu, saj sem vedel, kako velika odgovornost me čaka."
Mamljivo ponudbo je sprejel, s tem pa tudi nemir in številne neprespane noči. "Bil sem kot najstnik, ki gre na prvi zmenek in upa, da se bo zjutraj zbudil v dvoje. Ja, leta 2004 sem na Viktorjih izgubil poklicno nedolžnost. To je bila moja prva tako velika televizijska prireditev. Ko spremljaš podelitev doma po televiziji, se ne zavedaš, da za izvedbo skrbi več kot sto izvajalcev. Ne veš, da prvi produkcijski sestanek poteka pol leta pred prireditvijo, da so tukaj sponzorji, tehnični sodelavci, asistenti, scenografi, kostumografi, četa maskerjev, mojstri luči, grafiki, organizatorji, producenti, uredniki, programski direktorji - in vsi iščejo režiserja, ker imajo samo "še eno majhno" vprašanje, preden lahko nadaljujejo z delom. Spominjam se, da je bil urnik vaj tako natrpan, da sem imel v celem dnevu čas pojesti le pico iz kartonske škatle, in še to v reportažnem avtomobilu. Tri dni pred prireditvijo se pričnejo vaje, v Cankarjevem domu se dela ponoči in podnevi, tehnična ekipa ne spi, prizorišče postane podobno mravljišču, ponoči postavljajo sceno in luči, podnevi pa režiser vadi z voditelji, glasbenimi izvajalci, plesalci in podeljevalci. Prvi Viktorji so bili nekaj posebnega tudi zato, ker se je rodil Zmago Batina. Povsem po naključju smo si ga izmislili Gojc, Bojan in jaz. Nihče si ni mislil, da bo iz tega nastal televizijski lik, ki živi še danes. Ko je bilo televizijskega prenosa konec, je večina odšla na zabavo, jaz pa sem bil tako izčrpan, da sem samo obsedel v zaodrju, o zabavi nisem razmišljal. Tako je, če izgubiš nedolžnost." Kasneje je Viktorje režiral še dvakrat, enkrat pa je viktorja prejel - za svoj filmski prvenec Petelinji zajtrk. "Počasi sem začel v televizijskem zakulisju neizmerno uživati. Televizijski prenosi zabavnih prireditev so me zasvojili in danes najdem v vsem tem vrvežu čas tudi za mirno kosilo in brezskrbno zabavo po končanem delu. Viktorji sodijo med najodmevnejše medijske dogodke v Sloveniji. O njih se veliko govori veliko in piše. Na ta večer se zberejo vsi, ki skrbijo za televizijsko življenje v Sloveniji. Konkurenčne televizije zakopljejo bojne sekire in poklicni kolegi se med seboj podpirajo. Seveda sodi zraven tudi pogled izpod obrvi, ki sodi, katera je lepša, kdo je s kom in kdo je boljši. Tak je ta naš šovbiznis, televizijski posel, za katerega sem srečen, da ga lahko opravljam. Letos želim ekipi, ki pripravlja podelitev, da pričara še en večer, ko se pozabi na vsakdanje življenje in so dovoljene sanje." | |||