Dal je vse od sebe! In to nam je priznal, ko je v rokah držal viktorja za življenjsko delo in komajda utišal naš aplavz. Z očarljivo šaljivostjo je še enkrat pokazal vse in še več, tisto, s čimer nas navdušuje že desetletja. Njegova iskrenost je odgovorila na to, zakaj je prav on dobitnik kipca za življenjsko delo.

"Starejši ko sem, bolj sem čustven," je ob predaji kipca priznal Rifle.

Igralec Janez Hočevar - Rifle se je Slovencem prikupil s preprostostjo, ljudskostjo, optimizmom in dobro voljo: vse to z vlogami, pa naj bo na odru, velikem platnu ali po radiu in televiziji, nalezljivo prenaša na gledalce. V svoji več kot štiridesetletni karieri se je uveljavil predvsem kot odličen komik, čeprav je suveren v vseh žanrih. Lanski dobitnik Borštnikovega prstana se je preizkusil v praktično vseh medijskih sferah, od gledališča, televizije, radia, filma do muzikala in opere (spomnimo se le nekaterih njegovih najvidnejših projektov: otroška serija Naočnik in očalnik, Moped Show, predstava Dobri vojak Švejk, film Kavarna Astoria, seriji Naša mala klinika in Moji, tvoji, najini, muzikala Goslač na strehi in Neron ...). Še danes je znan kot obraz akcije Podarim Dobim iz osemdesetih let prejšnjega stoletja – s črtastim šalom in kapo je ena najbolj prepoznavnih ikon v zgodovini slovenske televizije. Svoje bogate izkušnje in znanje nesebično prenaša na mlade generacije, saj je profesor dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Ali so priznanja za velike življenjske dosežke, kot sta viktor za življenjsko delo in Borštnikov prstan, povod, da se ozrete nazaj in premislite, kaj ste doživeli in dosegli? "Za kaj takega si preprosto ne vzamem časa, kar odlašam; zdi se mi, da bi morda lahko postal žalosten. Ne, saj me ne skrbi, da bi taka priznanja pomenila konec kariere, ker še vedno veliko delam. Ob tem, ko sem strašno počaščen, pa po drugi strani vidim, da se morda res končuje neko obdobje. Ampak ne mislim še odnehati, čeprav mi kdaj kdo namiguje, da naj že dam mir. Hitro je treba uživati, saj morda bom tu le še kakšnih trideset let!"  

Se mu v takih trenutkih orosi oko? "Čeprav se delam cinika, sem v resnici mehka duša, in to tudi ne vedno na samem. Starejši ko sem, bolj sem čustven. Pri najbolj sentimentalni “limonadi” sem se že kdaj zjokal. Potem pa sem šel hitro po pijačo v hladilnik, da se ni videlo, kako solzav sem. Včasih mi je bilo celo pred samim sabo nerodno, da me osladna zgodba na televiziji spravi v solze." Celoten intervju preberite v reviji Stop.