Spomini Tjaše Marije |  |
"Ko pomislim na Viktorje, ki sva jih vodila z Juretom, si ne morem kaj, da se ne bi nasmehnila. Zares lepe spomine imam, in to ne le na samo prireditev, ampak predvsem na tiste tri tedne druženja, tuhtanja in predvsem smeha. Janez Lapajne, ki mu je revija Stop zaupala režijo prireditve, je vztrajal, da jo vodiva Jure in jaz, in mislim, da sva bila oba vabila zelo vesela in željna takega izziva," se danes v Viktorski zgodbi v reviji Stop spominja Tjaša Železnik. "Ure in ure smo preživljali skupaj, z Janezom sva velikokrat uživala ob Juretovih šalah, se krohotala in držala za trebuhe. Jure je torej poskrbel za vse skeče, včasih sem kakšno malenkost dodala tudi sama, predvsem pa sem poskušala najti svoje mesto v igranih točkah, Janez pa je vse skupaj nadziral s pozornim režijskim očesom in z občutkom za humor ter stkal v smiselno celoto. Sledil je dan prireditve in prva glavna vaja. Čeprav nisem človek, ki zamuja, sem prav takrat zamudila. Vsi so me nervozno in besno čakali, jaz pa sem zadihana privihrala in se s sklonjeno glavo, bolj sebi v brk, momljaje opravičevala. Nekaj v smislu, da imam doma tiskalnik, ki je zagotovo najpočasnejši na svetu, in da prav danes niti na najlepše prigovarjanje ni in ni hotel tiskati hitreje."
Ko pa se je prireditev začela in sta z Juretom pozdravila goste v različnih jezikih, celo nekaterih izmišljenih, se je za Tjašo začel pravi odrski užitek. "Trema se je razkadila, z neverjetno lahkoto in sproščenostjo sem stala na odru, zagotovo zaradi dobre energije, ki je zajela Gallusovo dvorano, in tudi zaradi Jureta, ki je stal ob meni, bil sijajen, duhovit, galanten, tudi provokativen. Česa se najbolj spomnim? Odigrane mehiške limonade Tjaša Marija, kjer sem vedno le stežka ostala resna, potem sladkobne pevske točke o morju in galebih, morda tudi tega, da ni bilo nič, kar bi bilo narobe. Pravzaprav je bilo tudi tisto, kar je ponavadi narobe, tukaj prav. Ko so me žulili čevlji, sem jih enostavno sezula in šla na oder bosa."     | |||
= Required
