Črni in beli poper sta nepogrešljivi začimbi, ki sta kar nekaj stoletij med državami, ki so hotele imeti monopol nad pridelavo in preprodajo popra, netili razprtije, spopade in osvajalne vojne. Težo popra so nekoč odtehtali kar v zlatu, s poprom so kot z gotovino plačevali davke, zakupnine in izplačevali dote, zaradi trgovanja s poprom so bogatela in propadala cesarstva, trgovanje z njim pa je omogočilo nastanek močnih kolonialnih držav.

V kulinariki s poprom začinimo najrazličnejše kuhane slane jedi, saj med kuhanjem poudari druge okuse in ob tem ohrani tudi svojega.

Poprovec je lepa grmasta ovijalka z drobnimi cvetovi, ki se razvijejo v grozdaste plodove. Ti so najprej zeleni, nato rdeči in nazadnje rumenkasti. Za črni poper oberejo še nezrele zelene plodove, jih kratek čas fermentirajo in nato posušijo, med sušenjem pa se plodovi skrčijo in nagrbančijo. Za beli poper oberejo skoraj zrele plodove, jih namočijo, da se zunanja lupina zmehča in odlušči, nato pa jih sperejo z vodo in posušijo na soncu. Črni poper ima zato močnejši okus in vonj ter je ostro pekoč, beli poper je sicer tudi pekoč, vendar nima tako močnega poprovega vonja, ker so mu med predelavo odstranili lupino.

V kulinariki s črnim poprom začinimo večino najrazličnejših kuhanih slanih jedi, saj med kuhanjem poudari druge okuse in ob tem ohrani tudi svojega. Poleg tega z njim natiramo meso in ribe pred pečenjem, ga dajemo v marinade in kvaše, cela ali zdrobljena poprova zrna so nepogrešljiva sestavina salam in klobas ter nekaterih vrst sira. Beli poper uporabljamo predvsem za pripravo svetlih omak in kremnih juh, da ne spremeni njihove barve.