V Hampiju se je čas ustavil. Že zdavnaj.

Ljubezen, ujeta v kamen

Do dih jemajočega Tadž Mahala se vije mlečna cesta turistov, ki se po večini ne zavedajo, da je to vresnici vrt. In ne samo vrt, temveč najveličastnejši primer mogulskega grobnega vrta. Zgodba o gradnji mavzoleja je stara kot čas in prepredena z enim lepših ljubezenskih mitov. Šah Džahan je dal Tadž postaviti za svojo ženo, muslimansko princeso Mumtaz, ki je umrla po rojstvu njunega štirinajstega otroka. Mavzolej je dvaindvajset let gradilo okoli 20.000 delavcev, beli marmor pa so iz sosednje pokrajine Radžastan privlekli številni sloni. Kmalu po tragediji se je med šahovimi sinovi vnel boj za nasledstvo, v katerem je zmagal najokrutnejši Aurangazeb, ki je kasneje dal lastnega očeta zapreti v bližnjo trdnjavo v Agri. Šah je tako do konca življenja le od daleč opazoval grob svoje ljubljene žene. Sicer pa je slepeče bela palača v zadnjih desetletjih zaradi vse bolj onesnaženega okolja postaja vse bolj rumena. Ponoči se zaradi številnih dragocenih kamnov v pročelju lesketa v mesečini, zjutraj se obarva v nežno rožnato, proti koncu dneva se odene v mlečno belo in v kraljevsko zlato ob sončnem zahodu. 

Indijski tropski paradiž

Toplo morje, beli pesek, za vami kokosove palme, pred vami pa čudovit sončni zahod. Raj. V senci turističnih kompleksov, stisnjenih globoko v palmove gozdičke ob manj ugledne koščke obale, ležijo ostanki ribiških vasic, ki so nekoč kraljevale plažam Goe. Življenje v njih še vedno poteka po starih običajih in ribiči tukaj še vedno vsak večer odrinejo na ribolov v svojih lesenih kanujih. In čeprav se Goa želi modernizirati, si ne želi pozabiti zapuščine preteklosti. Duh Portugalcev je viden na vsakem koraku. Prisoten je predvsem v prebivalcih, prijaznih, sproščenih, skoraj brezbrižnih do življenja. Goa je dežela, kjer se prepletata hinduizem in krščanstvo. Od sonca ožgane in dežja sprane cerkvice, razmetane po pokrajini, dajejo poseben čar. V avtobusnih kabinah za srečo ikoni Kristusa delajo družbo Ganesh, Shiva in Vishnu. Iz dežele kokosovih palm, riževih polj in neskončnih peščenih plaž vas bo avtobus po prašni cesti odpeljal med plantaže banan in tam... Mesto, kjer se je čas ustavil. Hampi, mesto duhov. Sposodite si kolo, zapeljite po poteh ene najlepših Svetovnih kulturnih dediščin in pustite, da vas misli odpeljejo daleč nazaj. 

Dežela ajurvede

Kerala se stiska na skrajnem jugozahodu Indije med mogočen Indijski ocean in Zahodne Gate. Stik dveh velikih naravnih enot dela Keralo še prav posebej privlačno. Čudovite obale, zelene plantaže čajevca, omamne začimbe, narodni parki, tropski gozdovi, edinstvena folkrola, ajurvedska tradicija. Vse to in še več ponuja dežela, ki je dom več kot 30 milijonom Indijcev. Poseben čar Kerale so vodne mreže naravnih kanalov, ki napajajo neskončno število riževih polj in kokosovih nasadov, po njih pa med vasicami plovejo domačini. Ob obali se razpredajo kilometri čudovitih plaž, notranjost dežele pa je posejana s plantažami začimb in čajevcev. »Must be« v deželi ajurvede pa je seveda aromatična ajurvedska masaža z omamnimi zelišči.

Večno mesto

»Varanasi je starejši kot vsa zgodovina, starejši od tradicije in od vseh mitov. Izgleda celo dvakrat starejši od vsega naštetega skupaj.«  je nekoč zapisal Mark Twain. Verjetno ga ni Indijca, ki bi se ob Twainovih besedah ne nasmehnil: »Varanasi je še starejši kot to.« Po legendi naj bi mesto ustanovil hindujski bog Shiva in to kar pred 5000 leti. Shiva naj bi takrat svoj prestol iz enega od Himalajskih vrhov preselil v Kaši, kot se je kraj prvotno imenoval. Kaši je danes samo ena od četrti skoraj štiri milijonskega mesta Varanasi. Mesto je skozi zgodovino menjavalo imena, oblasti ter doživelo številne spremembe, a za Indijce je pomembno samo to, da mesto ostaja takšno, kot je bilo nekoč. Skrivnostno in prežeto z duhovnostjo. Vse to, kar je za katolika Vatikan in za muslimana Meka, je za hindujca Varanasi. Med številnimi templji, po večini posvečenimi Shivi, izstopa Zlati tempelj, jabolko spora med hindujci in v mestu živečimi muslimani, saj je tempelj nekaj časa služil tudi kot mošeja. Svetost kraja pa veliko bolj kot templji odraža reka Ganges, ki jo Indijci častijo kot Boginjo. Z veliko začetnico. Vsako leto se v mesto zgrne več kot milijon romarjev iz vseh koncev Indije, da bi na ghatih (stopnicah, ki vodijo do reke) opravili pujo oz. molitev in z obrednim kopanjem oprali grehe v »sveti Gangi«.

Med plantažami zelenega čaja

Obdan s plantažami čajevca, medtem ko se v ozadju riše nepozabna panorama mogočne Himalaje. V Darjeeling ste gotovo že potovali, z mislimi. Nekega poznega zimskega popoldneva ob vroči skodelici čaja. Mesto na severu Indije ponuja nekaj za vsakega. Raziskovanje imperialističnih graščin, budističnih in hinduističnih templjev, botaničnih in živalskih vrtov. Ozke uličice so polne pisanih spominkov in odlične hrane. Vsi avanturisti pa se lahko podajo na treeking po stoletja starih poteh, ki jih bodo pripeljali do veličastnih razglednih točk.