Za marsikoga dopust ni  več popolno brezdelje z obilnimi obroki v turističnem naselju, ampak predvsem raziskovanje, potovanje po neznanih deželah, odkrivanje zadnjih ostankov pristnosti v krajih in ljudeh, ki jih še ni preplavila globalizacija.Kdor se odpravi na grške otoke, ima za to veliko priložnosti. 

Grčija sodi med turistično najrazvitejše države sveta.

Grčija sodi med turistično najrazvitejše države sveta, ponudba je na vseh ravneh enkratna in lahko zadovolji vsakega gosta, ki pride k njim z ladjo, letalom ali avtomobilom. Hkrati skriva veliko krajev, ki so ohranili svojo izvirnost. Čeprav so od velikih centrov s turističnimi naselji oddaljeni le nekaj kilometrov, še vedno skrivajo veliko neodkritih zanimivosti, povezanih s kulturo, obrtjo, kulinariko, ljudje v njih pa še vedno izražajo neposrednost in prijazno sprejmejo vsakega obiskovalca. Običajno so prav obiski takšnih krajev, kjer smo bili v preprosti vaški gostilni z odlično domačo jedjo in še boljšim vinom, da o sladicah ne govorimo, uživali ob pogledu na prostrano morje, čarobno naravo ali čudovito staro naselje, najlepši spomin na dopust. 

Lesbos – naravne lepote, ki jemljejo dih
Kako poseben je otok Lesbos, vedo povedati tisti, ki se nanj vračajo vsako leto, in to že vrsto let. Pravijo, da je slep tisti, ki ga ne ganejo vse lepote, ki jih otok ponuja očem, in brez čustev tisti, ki po nekaj dneh bivanja na njem ne začuti v sebi nove ustvarjalne moči ter strasti. Na vsakem koraku je mogoče najti lesk miline, ki se globoko dotakne vsakega obiskovalca.

Že v starem veku je otok slovel kot vir neke posebne, čudežne energije. Da je bil to kraj razcveta lirske poezije, filozofskega razmišljanja in upodabljajoče umetnosti, pričajo številne antične najdbe. Ob strmih obalnih pečinah, ogromnem skalovju v notranjosti otoka in na pobočjih, ki so pred mnogimi leti zgorela zaradi lave, zastaja dih. Zdi se, kot da je otok Lesbos zares nastal z božanskim navdihom. Toplo podnebje, rodovitna zemlja, bogato morje in raznolike lepote so med seboj tako skladno povezani, da je videti, kot da se je čas na otoku ustavil in jih pustil nedotaknjene.

Prastare, neskončne nasade oljk prekinjajo gosti borovi gozdički, ki z raznovrstnim rastjem sestavljajo čarobno pokrajino. Hrast, kostanj in platane, mirta, lovor in obilica aromatičnih zelišč. Otok pokriva bogat rastlinski svet, ki se končuje šele na skalnih grebenih. Lepot je na otoku res v izobilju, mir in spokojnost pa sta na vsakem koraku: ob gorskih potočkih, v hladni senci vedno zelenih drevesnih krošenj, v globoki tišini jutranjega svita in večernega somraka, v vročih dopoldnevih ter kristalnih poletnih nočeh.

Chios – srednjeveške vasice in slavni rojaki
V objemu Dodekanov, blizu Male Azije, se v Egejskem morju skriva otok, kjer lahko pozabite na skrbi in sprostite dušo. Chios je otok z dolgo zgodovino, središče starih civilizacij, zibelka helenističnega duha ter ena najpomembnejših trgovskih postojank v srednjem veku in med turško okupacijo. Vsi, ki so ga kdaj obiskali in spoznali, so ga občudovali, starodavni vladarji so ga želeli imeti zase, Turki so bili nad njim očarani, Genovčani so se vanj zaljubili.

Njegova velika prednost so neokrnjena narava, blago podnebje, osamljene prodnato-peščene plaže, zalivi s kristalno čistim morjem, ki se bleščijo  pod žarki grškega sonca. Tam se je mogoče skriti pred hitrim sodobnim življenjem in se predati brezskrbnemu otoškemu lagodju.

Srednjeveške vasice Pyrgi, Mesta in Olympi s trdnjavami in ozkimi, tlakovanimi uličicami, s slikovitimi, z oboki, povezanimi kamnitimi hišami ter snopi suhih paradižnikov, ki visijo z balkonov iz kovanega železa, poustvarjajo vzdušje izpred več stoletij. Tisočletni občudovanja vredni samostan Nea Moni očara s svojimi zlatimi mozaiki iz obdobja bizantinskega razcveta. Ravan Kampos med morjem in gorami s svojimi razkošnimi gosposkimi hišami, vodnjaki in čudovitimi vrtovi, polnimi divjih tulipanov lalades, perzijskih ciklam, orhidej, nas popelje v romantične starodavne čase. Neskončni sadovnjaki dišečih pomarančevcev in limonovcev ter bujni vinogradi pričajo o bogastvu iz preteklosti.

Najpomembnejšo zgodbo otoka piše mastika, zelena rastlina, ki uspeva samo na jugu Chiosa ter daje pokrajini značilno podobo. Temu nenavadnemu grmičevju z dragoceno dišečo smolo, ki se uporablja za izdelavo lakov, španskega voska, kot aroma pri izdelavi pijač, za dodatek k zobnim pastam in ne nazadnje kot žvečilni gumi, se lahko otočanizahvalijo, da so jim Turki leta 1822 prizanesli: sicer so popolnoma uničili glavno mesto, a hkrati prizanesli vasem, kjer so pridelovali mastiko. Dolgo so prebivalci Chiosa veljali za najbogatejše Grke. Živeli so v blagostanju in tudi med rojaki veljali za veseljake. Ponosni so tudi na svoje znamenite prebivalce, predvsem seveda na Homerja, skladatelja Mikisa Theodorakisa in dvakratnega grškega premierja Andreasa Papandreoua.