Tunizija je eden najbolj priljubljenih počitniških ciljev številnih Slovencev, saj je cenovno ugodna, ponuja pa tudi ščepec eksotike.

Ob obisku te dežele sem se na lastni koži prepričala, da ne gre le za pravljice, temveč so me popolnoma prevzele nežne sipine Sahare, strasten objem Sredozemskega morja, ki se ponaša s čudovito obalo, in prijazni domačini, ki obiskovalca radi sprejmejo v svojem domu in mu ponudijo skodelico omamno dišečega, zelo sladkega in vročega čaja. Pijejo ga tudi poleti, ko se živo srebro dvigne krepko čez trideset stopinj Celzija. Po drugi strani pa vam bodo na vsakem koraku poskušali seveda tudi kaj prodati. Če sprejmete igro barantanja, je izkušnja lahko zelo zabavna!  

Tunizija je nedvomno eden najbolj priljubljenih počitniških ciljev številnih Slovencev. Razlog za njeno veliko priljubljenost je tudi ta, da se mnogi odločajo za cenovno zelo ugodne počitnice v zadnjem hipu, obenem pa okusijo še ščepec eksotike. Turizem v tej deželi, katere razvoj temelji predvsem na naftni industriji, saj so tu bogata naftna polja, se je v zadnjem desetletju zelo razmahnil. S pomočjo tujih investicij so ob obali zrastli številni hoteli, ki imajo ponudbo za vse okuse in globine žepov. V večini ponudb je vse vključeno, gostje vso hrano in pijačo, kolikor lahko pojedo in spijejo, dobijo v hotelu. Posebej se odpravljajo le na izlete, ki jim jih ponujajo na vsakem koraku.

Djerba – otok tisočerih palm
Turistična ponudba Tunizije je osredotočena predvsem na dve območji: na otok Djerba (ki je na južnem delu tunizijske obale) in Hammamet. S površino 514 kvadratnih kilometrov je Djerba največji otok Severne Afrike. Počitnice na Djerbi, ki je na gosto porasla s palmami in oljčnimi nasadi, priporočajo predvsem tistim, ki se želijo na dopustu pošteno spočiti, saj se gostje lahko naužijejo sonca in morja. Sem radi prihajajo tudi tisti, ki igrajo golf, saj so tu res lepa igrišča, odprta vse leto. Tisti, ki imajo raje vonj po bencinu, pa hodijo na urejene steze za gokard, kjer lahko tekmujejo po mili volji. Djerba je tudi raj za deskarje. Ko si turisti zaželijo okusiti arabsko kulturo, se odpravijo stikat po tržnici ali v katero od tradicionalnih berberskih vasic, kjer se ljudje še vedno oblačijo v svoja tradicionalna oblačila in ohranjajo staro kulturo. Domačini so zelo prijazni, vsaj nekaj besed se potrudijo spregovoriti v več jezikih, ki so jih pobrali od turistov. Najbolje jih razumejo v francoščini, čedalje bolj pa se uveljavlja tudi angleščina.

Hammamet za vse okuse
Hammamet je od glavnega mesta Tunis oddaljen eno uro vožnje z avtobusom. To je mesto, ki ga vsako leto obišče več kot pol milijona turistov. Zato ni čudno, da je utrip mesta, v katerem je večina hiš pobarvana na modro in belo, zelo živahen, da so iznajdljivi domačini, ki vsako leto bolje živijo tudi od turizma, poskrbeli za vse okuse tujih gostov. Poskušajo jim ustreči z »evropskimi« restavracijami, trgovinami s spominki, diskotekami in drugo ponudbo za prijeten oddih. Z malce raziskovanja pa prodremo tudi do tistih pristnih tunizijskih biserov – zelo obiskana je stara, v petnajstem stoletju zgrajena medina, ki se skriva znotraj trdnjave na obali.

Turistom na vsakem koraku ponujajo izlete v puščavo. Mehko prelivajoča se pokrajina v peščenih, rdečih in zlatih odtenkih ti prijetno poboža dušo in se ti za vedno vtisne v spomin. Tja vas bodo odpeljali z džipi, ki so tu glavno prevozno sredstvo, saj utegnejo biti ceste še precej slabe. Na izletu ne manjka razburljivih dogodivščin. Jahanje kamel se zdi vsakdanja ponudba za turiste, ki si želijo te živali, na katerih je stoletja temeljila živahna trgovina med vzhodom in zahodom, severom in jugom, videti še kako drugače kot v živalskem vrtu. Tunizijci so dolgo sloveli tudi kot rejci konj, ki so v svojih stajah imeli res dragocene živali. Meni se je med obiskom puščave zdelo zelo razburljivo, ko se je sredi puščave od nikoder vzel postaven jezdec, ki je brzel na vrancu. Jezdec me je spretno dvignil in me zavihtel na konja. Skupaj sva odbrzela proti sončnemu zahodu. Šlo je za igro, po kateri so za dekleta zahtevali denar. Čeprav sem to vedela, je bila izkušnja nepozabna, občutek na konju pa fantastičen.

Sahara za začetnike
Mnogi že dolgo niso več zadovoljni s počitnicami, kjer bi le prišli v luksuzni hotel (teh je v Tuniziji kar precej) in vse dni dopusta le poležavali. Želijo si akcije in adrenalina. Zanje slovenske turistične agencije od nedavnega ponujajo še eno poslastico: treking čez peščene sipine Sahare, od mesta Douz do čudovite oaze Ksah Ghilane. Čeprav na prvi pogled zveni zahtevno, v resnici ni tako. Vsaj ne za človeka, ki se zmerno ukvarja s športom. Na trekingu udeleženci doživijo spokojnost neskončnih prostranstev puščave. Ob sončnih vzhodih in zahodih opazujejo, kako se prostrano morje peščenih sipin odene v različne odtenke zlate, rumene in rdeče barve. Karavano skozi puščavo popeljejo beduini, ki vsak večer postavijo beduinske večere, kuhar se loti priprave tradicionalne večerje, v vročem pesku pa speče saharski kruh.

Drugače kot v Sloveniji, kjer so velike višinske razlike, treking poteka od točke do točke, brez velikih višinskih razlik. Udeležencem se ni treba potiti pod velikanskimi nahrbtniki, saj na dva udeleženca pride ena kamela za nošenje prtljage. S seboj imajo le manjši nahrbtnik z vodo, s hrano, fotografsko opremo in z drugimi malenkostmi. Takšno potepanje pa ni za razvajene, saj pot poteka tudi tam, kjer ni vedno tekoče vode in drugih civilizacijskih pridobitev. Izkušeni vodniki udeležence peljejo po brezpotju, izbirajo pa predele s tršim peskom, tako da hoja ni prezahtevna. V šestih dneh prehodijo sto kilometrov, na dan pa se gibajo od štiri do šest ur. Spi se daleč proč od civilizacije pod zvezdnim nebom. Pot čez brezpotja savane in puščave, kjer so posneli številne hollywoodske filme, je tako zagotovo polna presenečenj. Seveda pa je treba misliti tudi na opoldansko vročino. Takrat sledi daljši postanek za počitek v senci tamarisk in kosilo. Težje prehodni so le tereni, kjer se pesek pogreza pod težo človeka, a je takih področij na poti malo, saj se jim beduini spretno izogibajo.

Takšne počitnice so odlične za pare, skupine, pa tudi samske, saj hitro navežejo stike s preostalimi udeleženci, ki vrednote potrošniške družbe za nekaj dni zamenjajo s prvobitnimi vrednotami, kot so sodelovanje, timsko delo, toleranca, sprejemanje drugačnih navad, učenje in uživanje v drobnih vrednotah vsakdanjega dne. Cilj karavane je znamenita oaza Ksar Ghilane, kjer obiskovalca sredi morja rdečega peska pozdravijo zelene palme in izvir vroče termalne vode. To ni fatamorgana, temveč čas za kopanje in počitek.