Prerežite jo na pol in se jo lotite kar z žličko.

Pasijonkine korenine segajo v Paragvaj, Brazilijo in severovzhodno Argentino, dandanes pa jo vzgajajo v številnih tropskih deželah. Njen sadež ima mehko, sočno sredico polno semen, katere sok je nemalokrat uporabljen kot sladilo za sokove drugih vrst sadja. Poznamo dve različici pasijonke; večjo zlatorumeno, ki je bolje poznana pod imenom marakuja in pa manjšo temnovijolično.

Slednja naj bi v svoji lupini vsebovala sledi cianogenih glikozidov oz. strupa, ki v manjših količinah ne škoduje, vseeno pa je najbolje, da se svež sadež prerežete na pol in se ga lotite kar z žličko. Sadež ima močnejši in boljši okus, ko je njegova lupina že rahlo zgubana. Odlično se poda k jogurtu ali sladoledu, lahko pa je tudi sestavina različnih pit, tort, krem, pijač, marmelad in koktejlov. Pri mešanju caipirinhe je v Braziliji pasijonka na primer pogosto nadomestilo za limeto.

Pasijonka je bogata z beta karotenom, ki je najučinkovitejši pri zagotavljanju zadostnih količin vitamina A v organizmu. Vitamin A in visoka vsebnost vlaknin znižujejo raven holesterola. 100 gramov sadeža vsebuje le okoli 97 kalorij, hkrati pa zadovolji 50 odstotkov naše dnevne potrebe po vitaminu C. Pasijonka se lahko kosa z banano, saj je bogatejša tudi s kalijem, ki skupaj z natrijem in s klorom vzdržuje razporeditev tekočine in pH, pospešuje prenašanje živčnih impulzov in krčenje mišic, uravnava srčni utrip in krvni tlak ter pomaga pri pravilnem delovanju ledvic in adrenalinskih funkcij.

Ime pasijonka izvira iz časa prvih katoliških misionarjev v Južni Ameriki, ki so rastlino tako poimenovali zaradi prepričanja, da imajo njeni deli simbolično povezavo z Jezusom Kristusom. Trije pestiči cvetu naj bi predstavljali tri žeblje, steblo, ki spominja na trto, naj bi simboliziralo bič, pet prašnikov naj bi predstavljalo pet ran, venčni in čašni listi pa apostole. Dandanes pasijonka ostaja zgolj nacionalni cvet južnoameriške države Paragvaj.