Pnevmokok je krajše ime za bakterijo Streptococcus pneumoniae, ki je povzročitelj različnih okužb pri odraslih in pri otrocih. Ta bakterija je, poleg nekaterih drugih mikrobov, normalno prisotna v nosno-žrelnem prostoru mnogih ljudi, pri približno 20 - 60% zdravih otrok (več nosilcev je med majhnimi otroci) in 5-10 % zdravih odraslih.

Promocijsko sporočilo

Otroci in odrasli se lahko s pnevmokokom okužimo v stiku z bolnikom ali zdravim klicenoscem in posledično zbolimo ali pa postanemo klicenosec, ki lahko bakterijo prenese na druge. Bakterija se prenaša s kapljicami, ob tesnem stiku (objemanje, poljubljanje), pri kihanju in kašljanju ali npr. pri otrocih s souporabo igrač. Sicer zdravi nosilci lahko ob zmanjšani odpornosti (na primer zaradi prebolevanja virusne okužbe) zbolijo.

2. Katere bolezni povzroča pnevmokok in kdo je zanje najbolj ogrožen?

Za različne pnevmokoknne okužbe so najbolj ogroženi zelo majhni otroci (mlajši od dveh let), osebe starejše od 65 let ter osebe z imunskimi pomanjklivostmi in nekaterimi kroničnimi obolenji. Okužbi s pnevmokoki so bolj izpostavljeni otroci, ki obiskujejo vrtec ali drugo obliko kolektivnega varstva, imajo starejšega sorojenca, ki obiskuje šolo ali kolektivno varstvo, dojenčki, če niso bili dojeni oz. so bili dojeni manj kot 2 meseca, med starejšimi pa tisti, ki imajo tesne stike z otroki ali bivajo v ustanovah.

Pri otrocih so pnevmokoki glavni povzročitelji hudih, življenjsko nevarnih okužb (t.i. invazivnih bakterijskih okužb), kot so bakteriemija in sepsa in meningitis, pljučnica, zelo pogosto pa pnevmokoki pri otrocih povzročajo tudi lažje (t.i. neinvazivne) bolezni, kot je vnetje srednjega ušesa ali obnosnih votlin.

Pri starejših so med pnevmokoknimi boleznimi najpogostejše pljučnice, ki se zaradi oslabljenega imunskega statusa pogosto zapletejo v nvazivno pnevmokokno okužbo z visoko smrtnostjo.

Otrocih in odrasli s pomanjkljivostmi imunskega sistema ali kroničnimi obolenji so za pnevmokokne okužbe še posebej dovzetni in pri njih so le te pogoste in praviloma hujšega poteka. 

S pnevmokoki se lahko okužimo kadarkoli, vendar so pnevmokokne okužbe pogostejše pozimi in spomladi, v sezoni gripe in prehladnih obolenj. Takrat je namreč, pri ljudeh, ki prebolevajo virusna obolenja, odpornost zmanjšana, hkrati pa je zaradi načina prenosa (kihanje, kašljanje) večja tudi možnost prenosa.

3. Kako diagnosticiramo in zdravimo pnevmokokne okužbe?

Okužbe z nekaterimi drugimi bakterijami lahko povzročajo podobne bolezni kot pnevmokok, zato je v diagnostičnem postopku pomembno potrditi, da gre za okužbo s pnevmokokom. Zaradi naraščajoče odpornosti pnevmokokov na antibiotike s katerimi sicer uspešno zdravimo pnevmokokne bolezni, je predvsem pri hudih, invazivnih okužbah, pomembno spremljati in določati serotipe pnevmokoka (glej vprašanje 4) in njihovo odpornost na antibiotike, saj bomo le tako lahko zagotovili uspešno zdravljenje.

Odvisno od simptomov, se za diagnozo pnevmokoknih bolezni izvajajo različne preiskave: klinični pregled, rentgenska slika pljuč, preiskave krvi in urina, lumbalna punkcija z odvzemom likvorja (pri sumu na meningitis)...

Poleg zdravljenja z antibiotiki (običajno penicilin), zdravljenje pnevmokoknih okužb običajno vključuje tudi zadostno uživanje tekočin in počitek, v hujših primerih pa sprejem v bolnišnico.

4. Ali pnevmokokne okužbe lahko preprečimo?

Pnevmokokne okužbe lahko preprečujemo s cepljenjem.

Za pnevmokoke je značilna velika raznolikost, saj poznamo preko 90 različnih vrst (serotipov) te bakterije. Vsak serotip ima nekoliko drugačno sestavo kapsule, ki ščiti bakterijo pred imunskim sistemom človeka. Na srečo večino okužb pri ljudeh povzroča le manjše število serotipov, le nekaj serotipov je zelo invazivnih.

Za cepljenje odraslih in otrok starejših od dveh let, je na voljo polisaharidno pnevmokokno cepivo, ki ščiti pred 23-timi različnimi serotipi pnevmokoka - glej priporočila za cepljenje s polisaharidnim pnevmokoknim cepivom.

Za cepljenje mlajših otrok se uporablja konjugirano pnevmokokno cepivo, ki je drugačno od cepiva za odrasle. Konjugirano pnevmokokno cepivo je primerno za cepljenje otrok že po dopolnjenem šestem tednu oz. drugem mesecu starosti, zaradi bolj učinkovite zaščite pa se ogroženim otrokom priporoča vse do petega leta starosti - glej priporočila za cepljenje s konjugiranim pnevmokoknim cepivom.

5. Kdo naj se cepi?

Cepljenje je v prvi vrsti priporočljivo za vse, ki sodijo v t.i. skupine z večjim tveganjem za pnevmokokne okužbe. To so otroci in odrasli s pomanjkljivostmi v imunskem sistemu, nekaterimi kroničnimi boleznimi in nekaterimi posebnimi stanji (za podrobnosti glej Priporočila za cepljenje!). Zanje je cepljenje priporočeno in tudi brezplačno.

Glede na veliko možnost prenosa okužbe iz zdravih klicenoscev in dejstvo, da je največja stopnja pojavnosti hudih, invazivnih pnevmokoknih okužb pri otrocih mlajših od 2 leti ter starejših od 65 let, priporočamo, da o cepljenju svojih dojenčkov s konjugiranim pnevmokoknim cepivom razmislijo vsi starši, še posebno, če je otrok pnevmokoknim okužbam bolj izpostavljen (glej odgovor na vprašanje 2). Prav tako naj o cepljenju s polisaharidnim pnevmokoknim cepivom razmislijo osebe starejše od 65 let, še posebno, če so pogosto v stiku z majhnimi otroci ali bivajo v ustanovi. Cepljenje je v tem primeru samoplačniško.

6. Kdaj in kolikokrat se je treba cepiti?  

S polisaharidnim pnevmokoknim cepivom za odrasle, se lahko cepite kadarkoli. Potreben je le en odmerek cepiva. Lahko se cepite istočasno s cepljenjem proti gripi. V tem primeru boste vsako cepivo dobili v drugo roko. Pri starejših od 65 let običajno cepljenja s pnevmokoknim cepivom ni potrebno ponavljati, pri tistih odraslih, ki se cepijo prej, pa bo morda potreben poživitveni odmerek. .

Otroke je najbolj smiselno cepiti v prvem (oz. drugem) letu starosti. Odvisno od starosti otroka ob prvem odmerku, so potrebni trije ali štirje odmerki cepiva - dva ali trije v prvem letu starosti in eden (poživitveni odmerek) v drugem letu starosti. Otrok je s konjugiranim pnevmokoknim cepivom lahko cepljen istočasno, ko prejme katerokoli cepivo iz obveznega programa cepljenja. V tem primeru bo ob istem obisku dobil dve različni cepivi na dve različni cepilni mesti (v levo in desno nogico).

Več o režimu cepljenja vam lahko pove izbrani pediater ali vaš izbrani zdravnik.

7. Kakšne so izkušnje s pnevmokoknimi cepivi?

Pnevmokokna cepiva veljajo za učinkovita in varna. 

Pnevmokokno polisaharidno cepivo za odrasle uporabljamo že več kot 20 let in je učinkovito pri preprečevanju invazivnih pnevmokoknih bolezni pri starejših. 

Za cepljenje dojenčkov in malčkov sta v Sloveniji na voljo dve različni konjugirani pnevmokokni cepivi. To cepljenje je pri nas razmeroma novo in med starši še ni dobro znano. Veliko staršev se z možnostjo zaščitnega cepljenja sreča šele pri pregledu svojega otroka pri pediatru. Trinajstvalentno cepivo je nadomestilo do sedaj uporabljeno sedemvalentno cepivo, obstaja pa tudi desetvalentno cepivo. Trinajstvalentno cepivo vsebuje tri serotipe več in zato zagotavlja dodatno zaščito za pnevmokoke, ki so prisotni pri nas. Razlika med konjugiranima in polisaharidnim cepivom je v tem, da konjugirano cepivo zaradi svoje strukture ponuja boljšo zaščito (je bolj imunogeno).

Osebe (otroci), ki so imele pri predhodnem cepljenju s pnevmokoknim cepivom alergično reakcijo (izpuščaje, težave pri dihanju) ne bi smele biti ponovno cepljene. Prav tako se ni dobro cepiti med obsevanjem ali kemoterapijo.

Pri otrocih je treba cepljenje odložiti v primeru zmerne do hujše akutne bolezni. Če je otrok samo rahlo prehlajen ali npr. ima seneni nahod, je vseeno lahko cepljen