Se vam nenehno dozdeva, da vam primanjkuje časa, da tekate od obveznosti do obveznosti, zvečer pa vas muči slaba vest, ker se vam zdi, da niste nobene stvari izpeljali dobro in do konca? Priznajmo, čeprav smo dokaj razsodni, nas vse bolj požira ponoreli življenjski slog.

Preprostejše nam ponuja možnost, da se posvetimo vsem tistim stvarem, ki v življenju resnično nekaj štejejo in da poiščemo srednjo pot.

»Nimam časa,« je najpogosteje izgovorjeni stavek v vsakdanjem življenju sodobnega človeka in pojem, ki nam vsem kroji življenje. Tudi sama se nenehno srečujem s tem dejstvom, lahko pa se pohvalim, da sem se zadnje leto končno vsemu temu uprla, saj si ne želim, da bi me požrla ta večglava zverina, pred katero poskušamo zbežati med opravljanjem vsakodnevnih dolžnosti. 
Ustavila sem se in se vprašala: kdo nam krade čas? Zakaj nimam časa, ko pa ga imam na voljo ravno toliko, kot sta ga imeli na voljo moja mama in njena mama ali, denimo, hiperustvarjalna Simone de Beauvoire ali genij Albert Einstein, ki nas je med drugim podučil o relativnosti časa. Ustvarili so veliko več, a ker imamo mi več obveznosti, kot so jih imeli vsi ti ljudje, je to odgovor, s katerim se poskušamo opravičiti. A nam lahko kdo kaj hitro zapre usta s trditvijo, da smo poleg obveznosti dobili tudi veliko pripomočkov, ki bi nam morali olajšati izpolnjevanje vseh teh obveznosti - avtomobile, gospodinjske stroje, telefone, računalnike ...

Kaj in kdo nam krade čas?
Moja babica je bila šivilja. Vodila je salon s še dvema šiviljama. Skoraj vse do konca življenja ni vedela, kaj je pralni stroj, njena posteljnina pa je bila kljub temu bleščeče bela in skrbno zlikana. Njen jedilni pribor se je svetil, njene kuhinjske krpe so bile v predalu zložene v ravnih vrstah, okna so bila kristalno čista in vsi odnosi v družini so bili umirjeni pod njenim skrbnim nadzorom. Vzgojila je dvakrat toliko otrok, kot jih imam jaz, izvezla ali nakvačkala je toliko posteljnine, prtov, zaves in odej ter napletla toliko oblačil, da si človek tega sploh ne more predstavljati, kuhala je vsak dan, in to najmanj dva obroka, pekla kruh, pripravljala ozimnico, vzdrževala družinske vezi, pomagala starejšim in podpirala mlade, obdelovala vrt ... Moja mama se ne spominja, da bi se babica kdaj pritoževala, da nima časa, pa tudi jaz se ne spominjam, da bi mi mama kdaj govorila o strašnem boju s časom.
Danes pa opazujem ženske okoli sebe, ki razpete med obveznostmi in nekaj vlogami, ki jih imajo v družini in družbi, kot nore hitijo od ene do druge naloge. Tudi sama že dolgo delim ta njihov način življenja, sem pa z leti postala bolj modra, zato sem se ustavila in vprašala: kaj in kdo nam krade čas?
Ko sem se začela izgubljati v načrtih, seznamih, številkah, stikih, telefoniranju in načrtovanju, ko sem ugotovila, da postaja geslo (tudi mojega) življenja »čim več in čim bolje«, in ko je ta način življenja prišel navzkriž z mojim značajem in mojo zrelostjo, me je prešinilo: »Takšno zapleteno in noro življenje mi ni prav nič všeč!«
In ugotovila sem (seveda s pomočjo tistih, ki so se že spravili nad to večglavo sodobno zverino), da je za vse kriv naš odnos do časa in življenja in da se je v tem našem življenju nabralo preveč nepotrebne krame.

Zakaj poenostaviti življenje? Zato, ker ne boste zdržali v tem tempu. Dokazano je, da je večji in močnejši stres bistveno manj škodljiv za človeka, kot več manjših vsakdanjih stresov. Razumete? Vsakodnevne težavice, ki vas na hitro ujezijo, a jih že v naslednji minuti pozabite - nanje se telo ne odzove dovolj učinkovito, ker preprosto ni časa -, so nevarne, ker jih ne predelate, vse to pa se nabira v vašem organizmu. Saj veste, gre za dogodke, ko se nam raztrgajo vrečke v trgovini, ko zmanjka baterije v mobilnem telefonu, ko pozabimo dežnik v trgovini, ko ne najdete lističa, ki ga vaš šef nujno potrebuje, ko zaradi gneče na cesti zamujate na pomemben sestanek ... Te vsakdanje težavice in nezadovoljstva obležijo nekje v nas in postanejo glavni sovražniki našega zdravja, sreče in zadovoljstva.