Je bolj naravno, da ljubimo enega človeka do konca svojega življenja ali da v življenju zamenjamo več partnerjev? Mnenja so različna.

Medtem, ko je varanje za zvezo praktično vselej rušilnega značaja so sporazumne oblike skokov čez plot, kot sta odprti zakon ali svingerstvo lahko celo koristna. Eden najbolj znanih parov, ki živi v odprtem razmerju in trdi, da v njem neizmerno uživa sta igralka Tilda Swinson in umetnik John Byrne, ki živita skupaj, imata otroka, poleg tega pa še vsak svojega dodatnega partnerja. Parov, ki živijo v odprtem razmerju je v primerjavi s pari, ki se deklarirajo za monogamne le za nekaj odstotkov (v ZDA jih je med 3 in 9 odstotki), njihove izkušnje z odprtim zakonom pa so zelo različne.  Tisti, ki jim odprti zakon pomeni negativno izkušnjo navajajo, da odprt zakon spodbudi  ljubosumje ter omaje občutek varnosti in stabilnosti, zagovorniki odprtega zakona pa menijo, da se vezi med partnerjema na ta način še okrepijo.

Fraza "odprti zakon" se je uveljavila v sedemdesetih letih, ko je v Ameriki izšla knjiga z istoimenskim naslovom. Avtorja George in Nena O'Neill sta odprti zakon prikazala kot obliko partnerstva v kateri ima vsak partner prostor za osebnostno rast. Zakonca O'Neill  odprtega zakona nista povezovala s seksualno nezvestobo, čeprav sta v knjigi razmišljala o tem, da bi lahko odprti zakon vseboval tudi določene oblike spolnega obnašanja tudi z drugimi partnerji. Danes je izraz odprti zakon razumljen kot neke vrste odgovorna ne-monogamija.
Za razliko od svingerstva pri odprtih zakonih ne gre samo za seks. Dodatni partner zapolnjuje tudi druge, čustvene potrebe. Znanstvenikom zaenkrat še ni uspelo razložiti zakaj nekateri pari reagirajo pozitivno, nekateri pa negativno na odprte zakone. Kljub tem, da je stroka razdeljena na zagovornike in na nasprotnike odprtega zakona pa se oboji strinjajo, da zadeva lahko deluje le če se s takšno obliko ljubezni popolnoma strinjata oba partnerja.
Psihologinja mag. Mia Bone meni, da so oblike odnosov družbeno pogojene in da je naša družba naklonjena partnerskemu odnosu v katerem je prostora le za dva. "Ker izhajamo iz lastnih pričakovanj nismo najbolj tolerantni če se kdaj zgodi, da se kdo zaljubi še v nekoga zraven. Ker pa čustev ne moremo nadzorovati se dejansko lahko zgodi, da se zaljubimo v dve osebi hkrati."  

Kljub temu pa Mia Bone meni, da dveh partnerjev naenkrat ne moremo ljubiti enakovredno. "Glede na strokovne študije s katerimi sem se do zdaj srečevala menim, da istočasna ljubezen do dveh partnerjev ni mogoča, ampak gre za projeciranje različnih želja in različnih čustev  različne posameznike. Romantična čustva se razdelijo na dva dela - nekoga imamo, na primer, radi v vlogi ljubimca, drugega zato, ker nas čustveno podpira."

Posebej problematična je odločitev za odprti zakon pri tistih parih, ki imajo otroke: "Če izhajamo iz naše družbene ureditve so tukaj jasno razporejene vloge. Mama je ena, oče je eden. Otroka do sedmega leta starosti lahko izrazito begamo če je izpostavljen dvema mamama in očetoma. Po sedmem letu so morda lahko bolj dojemljivi in lahko razumejo, zakaj se v njihovi družini pojavlja več oseb v istih vlogah - seveda to pomeni, da so starši odgovorni, da mu to tudi razložijo. Ker naša družbena ureditev določa partenrski odnos, ki je praviloma vedno dvojica, sem mnenja, da takšno razmerje ni najbolj uresničljivo. Če pa se nekdo odloči za takšno obliko razmerja je treba jasno začrtati meje, da se točno ve do kam lahko kdo gre in da vsi uskladimo pričakovanja. Pravila za dvojico so namreč jasno določena."