Se zaljubite s srcem ali glavo? Strokovnjaki menijo, da so eni izmed glavnih dejavnikov, ko se zaljubimo, nezavedni, odvisni od preteklosti.

Kot so pokazale nekatere izmed novejših študij, naj bi ljubezen poleg občutkov evforije in ugodja vplivala tudi na predel možganov, ki je namenjen razumu. Ko se zaljubimo – to naj bi se zgodilo v eni petini sekunde – se aktivira dvanajst različnih predelov možganov; sprostijo se snovi, kot so dopamin, oksitocin in adrenalin, hkrati pa občutek zaljubljenosti vpliva tudi na bolj sofisticirane kognitivne funkcije.  Dogajanje v naši glavi pa se hitro manifestira tudi v predelu okoli srca – zato občutimo metuljčke,  ob nesrečni ljubezenski izkušnji pa neustavljivo bolečino.

Zanimivo, da naj bi v razburljivih, burnih situacijah, kot so turbulenca na letalu, demonstracije ali divji koncerti, občutili veliko močnejšo privlačnost, kot če bi nekoga spoznali na ulici. Čeprav je omenjen fenomen že ničkolikokrat dokumentiran, pa so razlage zanj precej različne.

Spet drugi strokovnjaki eno izmed primarnih vlog zaljubljenosti pripisujejo nezavednim dejavnikom. Posameznik lahko tako na nezavedni ravni od svojega partnerja pričakuje določen fizični izgled, način smeha, hoje, specifičen smisel za humor ali marsikaj drugega, kar vpliva na to, v koga se bo zaljubil. Ta nezavedna pričakovanja naj bi se z izkušnjami oz. socializacijo oblikovala v posameznikovi preteklosti . Opisana teorija je kot nalašč za pojasnitev ljubezni na prvi pogled. Če se na primer pogosto zaljubite v prvem trenutku, pomeni, da so vaša pričakovanja predvsem fizične narave. Hkrati ta teorija izključuje možnost ene sorodne duše; kriterijem naše podzavesti namreč ustreza ogromno ljudi. Na drugi strani se lahko na tem mestu vprašamo, če je po tej teoriji možno, da sami pri sebi spoznamo, kaj v potencialnemu partnerju iščemo. Če je to možno, potem lahko partnerja najdemo relativno hitro, hkrati pa vemo, kako vplivati na to, da se tudi on zaljubi v nas. Če bi vse to držalo, potem najverjetneje ne bi poznali strtih src.